Hej, pa tole je kar solidno. Niti ne toliko duhovito kot pametno. Prisotnost uma Milana Dekleve se vsekakor opazi. Tako pomirjujoče in v precejšnje zadovoljstvo je prisluhniti dialogom, za katere ima gledalec končno občutek, da je njihov izmišljitelj v življenju celo prebral kakšno knjigo. V tem smislu je bil denimo še posebej zgovoren prizor, v katerem je zenbudistični bajker Franko Korošec poležaval na travi na vrtu izza predmestne hiše. Zamišljen, a smehljajoč se, nastavljanje žarkom najbližje zvezde je ob pogledu nanj postala veščina. In pomislite, takoj zatem je nanj strmoglavila pripomba, da je videti kot Bikec Ferdinand. Sijajno. Gledali smo nerodno postavljen, grdo obarvan kader, ki pa je ravno kot tak posegel v našo predstavo iz otroških let in z njo gladko sovpadel. Slikica iz duše se je prenesla na zaslon in nam pomežiknila.