V razburljivem melbournškem tednu se je na koncu zgodilo vse, kar se v Davisovem pokalu mora zgoditi. Španci so Avstralce prestrašili z enim tednom treninga na travnatem igrišču, ki so si ga omislili v Barceloni, in s skrivanjem postave. Avstralci so po prihodu Špancev v Melbourne napol skrivaj vsak večer travo na igrišču skrajšali za en milimeter. Prevedeno, Špance so najprej uspavali z razmeroma visoko in zato počasnejšo travnato podlago, ki so jo potem vsak večer naredili malo hitrejšo. Še en nizek udarec, med uradnim odprtjem so Avstralci Špancem zaigrali državno himno, ki to ni bila, se hitro opravičili in zaigrali še državno himno, ki je to bila. In seveda Špancem diskretno vrnili za nešportno vedenje tri leta nazaj. Fitzgerald je potem zadel s postavitvijo, Hewitt je rešil sezono, Philippoussis končno zadovoljil sebe, Melbournčane in očeta Nicka in še Avstralci so prvič po letu 1986 skupno 28-ič Davisov pokal osvojili doma. Edini, ki je iz Melbourna odšel nepotešen, je bil Moya. Kljub temu, da bo odigral vsaj še dve ali tri vrhunske sezone, se je zdel kot Rafter pred dvema letoma. Najmarkantnejša oseba med Španci je, edini občasno pride na mrežo, dobil je največ ženitnih ponudb, prvi v sedanji generaciji je osvojil turnir za grand slam in je najpopularnejši Španec na turneji. Morda se je tako kot pri Rafterju nekdo odločil, da je to dovolj.