Moj televizor Sharp je kupil moj oče leta 1982, ob začetku svetovnega nogometnega prvenstva v Španiji, ko sem bila jaz še majhna in popolnoma odvisna od gibljivih slik na ekranu. Od filmov nikoli, filme sem najraje spremljala na velikem platnu. Povsem očarana nad barvami in ostrino, ki jih je producirala naša nova igrača, sva z očetom požirala čisto vse nogometne tekme tistega prvenstva, oba odločno na strani Brazilcev, ob Socratesu in Zicu, dokler naju niso povsem prevzeli Italijani, ki so začeli prvenstvo povsem neopazno in potem končali z zmago in zalivanjem trave na igrišču - trave zelo zelo zelene barve in zelo bleščeče na mojem televizorju Sharp. Potem so sledili prenosi v živo s Tour de France. To so bile ure in ure pred televizorjem. Ne, na televiziji ni nič bolj sproščujočega kot horda samcev v kratkih hlačkah, ki se valijo čez pisano poletno pokrajino v Franciji, tisto čudovito pokrajino, čez katero je ravno prikolesaril pelaton, in tam je slikovita vasica v belem, kamor so ravno prispeli poursuivantsi, in kako spodbudna je šele okolica spredaj pri tete de la course! Medtem ti s posnetkom iz zraka servirajo še lokalno graščino ali vodovje v bližnjih hribih, kar se je na mojem Sharpu prav lepo videlo.