Splitski velikan Mario Ančić je s svojimi dvaindvajsetimi leti vsekakor ena najbolj karizmatičnih osebnosti v svetovnem tenisu. Je pravi naslednik Gorana Ivaniševića v splitskem tenisu, hrvaški junak za prihodnost. Wimbledon je njegova arena življenja, na sveti travi na igriščih ob Church Roadu naj bi osvojil turnir za grand slam nekajkrat, kot napoveduje John McEnroe. Ameriški legendarni igralec preteklosti pravi, da je Mario Ančić, ta eksplozivni server z imenitnim volejem, letos izredno napredoval. Seveda si organizatorji želijo, da bi se v četrtfinalu pomerila Roger Federer in Ančić. Mnogo podrobnosti v življenju Super Maria - kot so poimenovali splitskega velikana, ki je visok 195 centimetrov, britanski mediji že v letu 2002, ko je na osrednjem igrišču kraljevskega kluba premagal Rogerja Federerja - je opozarjalo na njegov izjemni talent. Že s šestnajstimi leti se je prebil v finale Wimbledona med mladinci. Toda mnogi so prepričani, da je prav leto 2006 začetek njegovega velikega vzpon, potem ko je začel v avgustu 2005 trenirati pod vodstvom švedskega trenerja Fredrika Rosengrena. Ančić, ki je sin lastnika verige samopostrežnih trgovin v Splitu, medtem ko je njegova mati finančna svetovalka, ima še mlajšo sestro Sanjo, ki je bila lani med deseterico mladink do osemnajst let. Po velikih uspehih v zadnjih sezonah se je pridružil rojaku Ivanu Ljubičiću v davčnem raju v Monte Carlu. Ančić ima izjemen talent, toda obenem je izredno discipliniran športnik, ki se zaveda, da je talent le temelj za uspešno kariero, trdo delo pa ustvari šampiona. Njegova igra temelji na zelo dobrem in napadalnem forehandu in backhandu, venomer teži k prehodu k mreži, njegov volej je fenomenalen. Ima enega najboljših servisov na svetu, udarec je izredno močan in raznovrsten, udarja slice, ko žoga beži po odboju z igrišča, pa tudi kick servis, seveda pa dosega ase tudi z udarci ob srednji liniji. Na challengerjih sva pogosto skupaj trenirala in spoznal sem, da je tempo njegove igre izredno visok, napravi le malo neizsiljenih napak in udarja žogo v njenem vzponu. Njegova posebnost je, da udarja return volej (s tako imenovano chip and charge igro), s katerim je zmagoval Patrick Rafter. Je igralec za vse podlage, kar je dokazal v letošnji sezoni, ko je igral v polfinalu Hamburga in četrtfinalu grand slama v Parizu, na dveh dokaj različnih peščenih igriščih. Odlično je igral tudi v Miamiju na betonu, ko se je z zmago v dvoboju z Nikolajem Davidenkom, ki je bil takrat peti igralec na svetu, uvrstil v četrtfinale, na betonu pa je igral tudi finale Aucklanda in Marseilla (v četrtfinalu je premagal Ljubičića). Toda najmočnejši je na travi in zares ni slučajno, da je že dvakrat zapored zmagal v Hertogenboschu. V njegovi bilanci je že nekaj zmag z igralci najboljše deseterice. Toda veliki cilj Ančića je seveda Wimbledon in zame je eden favoritov. To je bodoči igralec najboljše peterice, ki je fizično izredno pripravljena na dolgo sezono.