Zgodaj zjutraj sva pripravljena za odhod. Misijonarji so nama iz svoje zaloge prodali 20 litrov bencina in še petlitrsko ročko za povrhu. Ko smo v leseni lopi pretakali gorivo iz soda v rezervoar, sem zaslišal močno prasketanje, kot bi pokale petarde. Nebo je prekril gost dim. Ustrašil sem se, da gori gozd. "Pa prav zdaj, ko pretakamo bencin!" "Le brez skrbi, vaščani zažigajo travo," me je potolažil oče Marek. "To delajo enkrat na leto, po koncu deževne dobe." Stopil sem na plan in videl, kako za prst debela posušena stebla slonovske trave gorijo kot suha slama. Pokalo je, kot bi pekel nezarezan kostanj. Kot je ogenj zagorel, je kmalu ugasnil in za sabo pustil kupčke pepela. Zemlje ni niti ogrel. Po pogorišču so že skakali vaški otročaji, nabirali pečene kobilice in se sladkali z njimi. Požigalništvo je v Afriki vsakdanje. Zaradi pomanjkanja poljedelskega orodja je to edini način, da očistijo zemljo in jo pripravijo za setev. Dostikrat sva videla, kako gorijo celi predeli savane. "Ogenj ni tako nevaren, kot je videti. Edina nevarnost so kače, ki bežijo pred ognjem," je razlagal Poljak. "Včasih tako množično prigomazijo v vas, da morajo vaščani zbežati na pogorišče."