Skozi porušeno in podrto obzidje smo se splazile v park zunanjega ministrstva. Drevje je cvetelo, tiho in mirno. Ženske smo tu še pred nekaj dnevi vadile streljanje s pištolami. Hitler nam je končno le dovolil. Prej, v vzhodni Prusiji, ko so Rusi prihajali vedno bliže, sva z gospo Christian nekoč že vprašali, ali ne bi bilo na vsak način potrebno, da se naučimo ravnanja s pištolo. Takrat je Hitler v smehu odvrnil: »Ne, moji dami! Ne bi želel, da me pokosi tajničina roka. Streljajte z očmi, to zadošča!« Sedaj pa nenadoma ni imel nič proti. Pod Rattenhuberjevim nadzorom smo streljale na lovske tarče. Hitler nas je poslal v zapuščeni park zunanjega ministrstva, da ne bi napravile kakšne škode; tu so sedaj visele raztrgane papirnate tarče, ki so jih zaznamovali naši streli. Sedaj nismo imele nobene priložnosti več, da bi nadaljevale vadbo, kajti streljanje je v tem predelu prevzelo rusko strelno orožje. A danes je vse za kratek hip potihnilo. Na majhni okrogli gredi, skrito za grmovjem, smo odkrile čudovito bronasto figuro. Mlada najada čudovitih oblik je stala tu v vrtu pod cvetočimi drevesi. Nenadoma je bila v vsej tej brezupnosti videti neskončno lepa. Naenkrat smo zaslišale še ščebetanje ptic, videle smo, da v travi cvetijo kronice in da se vse v naravi pripravlja na začetek novega življenja. Skoraj vesele smo bile, da je vse to še obstajalo. Gotovo je bil ta grozni bunker kriv, da je bilo razpoloženje tako strašljivo dušeče. Tu zgoraj, na svežem zraku, je bilo laže dihati, glava se je zbistrila. Psi so se igrali in divjali po trati, sedele smo na kamnu in kadile. Celo Eva Braun si je prižgala cigareto. Na naše osuple poglede je odgovorila: »Oh, otroci, moram spet kdaj kaditi. Če imam že tako izredne skrbi, smem tudi kaj izrednega početi.« Vendar je imela v žepu škatlico mentolovih bomnbonov; ko smo ob prvem zvoku siren odšle nazaj, si je eno enega iz previdnosti vtaknila v usta.