Jedrt J. Furlan: To se ne zgodi, ker ljudje nimajo kam. Tisti, ki upravljajo prostore, se teh pozicij držijo, kaj pa naj bi sicer počeli, kako preživeli? Malo je razpisov za tovrstna dela v kulturi, ker ni prostorov, razpisov, takih ali drugačnih delovnih mest, se nihče ne premakne, ker se nima kam. Ne more priti do kariernih in kreativnih menjav generacij. Nimajo vadbenih in spet nimajo predstavitvenih prostorov. Morda logično, a glede na situacijo rahlo paradoksno pogrešam inštitut umetniškega vodje. Nekoga, ki bi si, na primer, izmislil temo sezone, zbral ljudi in na tej temi gradil. Včasih bi bilo dobro povezati ne samo plesalce, umetnike nasploh, ki še niso sodelovali. Za to pa je spet potrebna infrastruktura, čas za kreacijo, ne pa da zaradi preživetja umetniki dirkajo iz enega v drug projekt. Težava celotne kulture je v tem, da gre večina proračuna za kulturo za nujno delovanje javnih zavodov, plač … Poosamosvojitveno razmerje financiranja v kulturi, ko je šlo pol za plače in vzdrževanje javnih zavodov, pol pa za programe, se je prevesilo v sedemdeset odstotkov za plače in drugo, trideset odstotkov pa za programe. Celotna kultura je prikrajšana. V Belgiji so se skrbi za umetnike, tiste, ki niso zaposleni, seveda, zavezala tudi druga ministrstva, poleg resorskega ministrstvo za delo. Pri nas pa gre denar za ohranjevanje statusa, plačevanje pisarn iz programskega denarja in samo iz proračuna za kulturo. Hkrati ne razumem tega, da če je nekdo dober, veliko gostuje v tujini, kar je na neki način laže kot gostovati po Sloveniji, ne dobi za to več sredstev. Vse gre po logiki: če je s sredstvi, ki jih je imel na voljo, toliko naredil, potem se lahko potrudi in tako dela še naprej. Z manj denarja. Jemlje se pač tistim, ki so tega vajeni. Nevladnim organizacijam v kulturi. Tranzicija v kulturi se še ni zgodila, gre za radikalno potezo, ki bo boleča in nepopularna, je pa nujna. In bo zahtevala žrtve na obeh straneh. Tisti, ki v duhu neoliberalizma pozivajo, da naj gresta umetnost in kultura na trg, naj se zazrejo v tako občudovane države in naj preštejejo fundacije, sklade za umetnosti, koliko denarja gre iz nacionalne loterije za umetnost, kakšni so tudi ekonomski učinki, da o davčnih sistemih niti ne govorimo. Slovenija je res ne samo umetniški fenomen: iz komunizma bi se najraje zagnali v trdi kapitalizem. Če se bo to zgodilo, bomo res edinstveni. Drugo svetovno čudo za Kubo ( smeh ).