Galerija 2 na Stari cesti 41 na Vrhniki v lasti Bojana in Mojce Šega Novak je ena izmed redkih zasebnih galerij na Slovenskem, še posebno v majhnem mestu, ki že dve desetletji nudi prostor za razstavljanje likovnih del uveljavljenim in tudi manj znanim umetnikom. Bojan, po poklicu sicer elektromehanik, je začel svojo podjetniško pot leta 1984 najprej s popoldansko obrtjo. Na Stari cesti 2 se je vse začelo z uokvirjanjem slik in počasi se je začetni dejavnosti pridružila galerijska, restavratorska, založniška in tiskarska dejavnost s svojimi poslovnimi enotami tudi v različnih delih Ljubljane. »Rasli smo organsko, doživljali vzpone in padce, ki so jih povzročali tranzicijski časi in razmere. V teh procesih sem se učil in lahko rečem, se hkrati oblikoval ob delu in sprotnem izpopolnjevanju, v menedžerja na področju kulture, kar je še danes zelo redek »poklic« oziroma dejavnost. Vsak projekt, ki smo se ga tedaj lotevali s sodelavci, je prinašal nove izzive in čeprav elektrikar po osnovni izobrazbi, vendar s posluhom za umetnost, sem širil dejavnost in jo pripeljal do stopnje, ki danes v galerijski in založniški dejavnosti sodi na visoko raven,« pripoveduje Novak o svojih začetkih in zorenju. Če ste pred petindvajsetimi leti začeli z uokvirjanjem, pa je bilo leto 1988 nekakšna prelomnica v delovanju vaše družbe? Tega leta sva z dr. Francijem Curkom, ki je bil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani predstojnik Oddelka za tehnologijo materiala, kot partnerja resno zastavila z galerijsko in restavratorsko dejavnostjo. Pridružilo se nama je še nekaj restavratorjev širom Slovenije in skupaj smo ustanovili društvo Konservator s sedežem na Vrhniki. Tako smo se lahko lotevali tudi zahtevnejših projektov s tega področja. Prvi tak projekt je bila restavratorska obnova notranjosti Lavrenčičeve hiše na Vrhniki. Prof. Curk se je leta 1990 preselil v Srbijo, sedež društva smo po njegovem odhodu preselili v Ljubljano, sam pa sem se usmeril ob galerijski tudi v založniško dejavnost. S partnerji smo leta 1990 zasnovali revijo Lucas, revijo za poznavalce in ljubitelje umetnin in starin, ki je bila namenjena različnim oblikam likovnega ustvarjanja, restavratorstva, zgodovini umetnosti in zbirateljstvu, kar je bil v tistem času za zasebno družbo velik zalogaj. Leta 1992 sem partnerski delež odkupil in tako je revija Lukas izhajala kot medij v zasebni lasti, kar je bil prvi primer po likovni reviji Umetnost, ki jo je izdajal akademski slikar Miha Maleš od leta 1936 do 1945. S tem založniškim projektom ste začeli natančno pred dvajsetimi leti, s sodelavci pa ste imeli ambicijo, da bi z revijo Lucas prodrli na tedanji jugoslovanski trg, vendar vam je to onemogočil razpad države? Revija je bila dejansko zasnovana za tedanji jugoslovanski trg, ki na tem področju ni imel redno izhajajočega periodičnega tiska s tovrstno vsebino. Dogodki ob procesu ustanovitve samostojne Slovenije leta 1991 so tovrstne ambicije ustavili in revija Lucas je izhajala v tiskani obliki neprekinjeno do konca leta 1998, leta 1999 pa le kot spletna revija. Ves ta čas so s svojimi prispevki vsebino revije sooblikovali mnogi strokovnjaki s področja likovne kulture, muzealstva, kulturne naravne dediščine in zbirateljstva. Z veseljem se spominjam tistih trenutkov in sodelavcev, ki jih vseh ne morem našteti, so pa ostali del mene: urednik Milan Bratec, Jože Hudeček, dr. Ivan Sedej, Iztok Premrov, dr. Peter Krečič, Herman Bole, dr. Iva Curk, Rudolf Likar, dr. Zoran Kržišnik, Božidar Premrl, dr. Mirko Jutršek, prof. Josip Korošec, Mihael Glavan, Tatjana Pregl Kobe, Damir Globočnik in mnogi drugi. Ob tem naj omenim, da nas je ves čas podpiralo tudi Ministrstvo za kulturo. Pozneje država ni bila več »radodarna« in tranzicija v gospodarstvu je v dobršni meri okrnila