S transvestizmom sem se prvič pobliže srečala v prvi polovici devetdesetih let. Nekaj ljubljanskih transvestitov je takrat razgibavalo 'roza' nedeljske večere v klubu K4. Šest let kasneje sem se s transvestizmom znova srečala, tokrat v okolju, v katerem transvestiti niso ne preveč ne premalo, marveč preprosto del skupnosti. Moški v visokih petah in krilih so bili lahko prve osebe, ki sem jih srečala v nedeljo zjutraj v samopostrežni na ulici Castro. Soseska Castro v San Franciscu sicer ni samo njihova, je pa transvestitom naklonjena. Transvestiti se po cesti sprehajajo ob belem dnevu; da se prepustiš ritmu karaok, je dovolj pritisniti nos na okensko šipo bara Harveys. Lahko pa se jim v lokalni trgovini pridružiš tudi pri brskanju po tkaninah, bižuteriji, lasuljah in vsem drugem, kar je potrebno za izdelavo obleke in imidža. Tokrat me ni več popadala želja, da bi transvestite vpletala v svoj umetniški geto. Transvestiti imajo v San Franciscu svojo, zelo učinkovito kulturo, ki me je gostila, dokler sem stanovala na Castru. In kako se počuti ženska, ki jo za spremembo obdajajo tudi moški v krilih, ne samo v hlačah? Z dvema besedama: udobno in sproščeno.