Zakaj prav Cankar? Ker je nekakšen arhetip slovenstva? Na eni strani njegov odnos do “požrtvovalne idealizirane” matere, na drugi strani “nezmožnost doživljanja prave spolne ljubezni” ... Cankarja sem vzljubil že, ko sem bil študent. Ko sem ga prvič bral, takrat še v hrvaščini, sta me najbolj pretresli dve njegovi noveli Skodelica kave in Šivilja. Milo rečeno, bil sem navdušen. Ko sem prišel v Slovenijo, se naučil slovenščine, sem kupil njegovo celotno delo, trideset knjig, in se lotil podrobnega študija. Cankar je fantastičen psiholog in ima pretanjen občutek za globoko razumevanje človeške psihe. Če bi na fakulteti učil medicinsko psihologijo, bi od svojih študentov zahteval, da natančno preštudirajo vsa Cankarjeva dela. Noben znanstvenik, noben psiholog se ni tako poglobil v človekovo psiho in ni tako globoko razumel pojava, ki je zelo pogost v praktičnem življenju. Erotofobija. Vsi Cankarjevi junaki so deloma podobni njemu, njegove zrcalne podobe, seveda v različnih življenjskih situacijah, različnih starosti. Njegova veličina je v tem, da v različnih verzijah opisuje isti problem. Za psihoterapevta, ki se ukvarja s težavami ljudi, ki ne sodijo v psihiatrično bolnišnico, ampak imajo težave v svoji čustvenosti, predvsem v odnosu do drugega spola, so Cankarjeva dela idealni učbenik. Cankar ni noben idealist, noben mamin sinček, kot mislijo ljudje. Cankar je vse življenje opazoval sebe, ker je zelo trpel. Trpel pa je zaradi svoje nesposobnosti za ljubezen do ženske. Takšen je pač bil. To z njegovo mamo nima nobene zveze. Torej ni nujno, da sta za določene motnje v čustvovanju kriva prav družina in okolje? On je bil takšen že po svoji naravi. Bil je shizotimik. Človek, ki ima težave z drugim človekom. Ni imel težav samo z ženskami, tudi z ljudmi nasploh. Njegova veličina je v tem, da je bil do sebe zelo iskren, neizprosen, celo napadalen in je zato zelo transparentno prikazal paleto moških likov, ki so se vsi na različne načine ubadali z istim problemom. Nesposobnost za ljubezen do ženske je pri moških zelo vsakdanji pojav. Bežanje od prave ljubezni ... ... in hkrati nenehno hrepenenje po njej? Hrepenenenje, seveda. Bil je zelo čustven človek, ljubezen mu je pomenila duševno hrano. Le da vseh svojih močnih čustev, ki so vrela v njem, ni bil sposoben usmeriti v drugega človeka, za to gre. Ni jih bil sposoben usmerjati za dlje časa, mislite? Saj je imel ženske. Imel je predvsem ljubice. Cankar je kot vsak normalen človek hrepenel po ljubezni do ženske, a ni bil sposoben za daljše razmerje z njo, v tem je njegova tragedija. Zato je bil tako jezen nase in je včasih prav grdo pisal o sebi. Vedno, ko