Ekonomske razmere na trgu z ribiškimi proizvodi ureja skupna tržna ureditev za ribe, ribiške proizvode in izdelke, ki skuša stabilizirati trg in zagotoviti enakomerno oskrbo s kakovostnimi proizvodi ter sprejemljive cene za ribiče in podpore njihovemu dohodku. Eden od ukrepov za izvajanje skupne tržne ureditve so skupni standardi za ribe, ribiške proizvode in izdelke, ki izvirajo iz gospodarskega morskega ribolova, gospodarskega ribolova v celinskih vodah ali iz ribogojstva. Z njimi naj bi preprečili prodajo proizvodov, ki ne dosegajo zadovoljive kakovostne ravni. Skupna tržna ureditev ureja tudi pravilno označevanje rib, ribiških proizvodov in izdelkov glede vrste, kakovosti in porekla. Naslednji pomembni element pa so intervencijski ukrepi (različne oblike umika proizvodov s trga in podpore predelavi), s katerimi poskuša EU predvsem stabilizirati cene in dohodke ribičev in ribogojcev. Del skupne ribiške politike so tudi strukturni ukrepi. Finančna sredstva zanje so zagotovljena v posebnem ribiškem usmerjevalnem skladu (FIFG). Cilji strukturnih ukrepov so: • doseganje trajnostnega ravnovesja med ribolovnimi viri in njihovim izkoriščanjem, • krepitev konkurenčnosti ribiške in ribogojske proizvodnje in • izboljšanje ponudbe. Za zaščito najbolj ogroženih vrst morskih rib je na podlagi sprejete politike za zaščito ribolovnih virov uveljavljen sistem ukrepov, ki se odraža zlasti v letnem določanju skupnih dovoljenih ulovov po posameznih ribolovnih vrstah, razdelitvi ribolovnih kvot med državami članicami, v tehničnih pogojih, pod katerimi se sme izvajati ribolov, ter v aktivnem vodenju in nadzoru ribolova. Ukrepi za varovanje ribolovnih virov so bili doslej uveljavljeni predvsem za severna morja EU. Skupna ribiška politika na območju Sredozemskega morja ima nekaj posebnosti v primerjavi z oceanom in drugimi morji. To izhaja iz posebnosti sredozemskega ribištva, ki se odraža v velikem številu majhnih ribičev, v manjšem pomenu ribolova v odprtih mednarodnih vodah, v tekmovalnosti ribištva z drugimi rabami morja, predvsem s turizmom, in v družbeno-ekonomskem pomenu ribištva za ta območja. Strukturni in tržni ukrepi so enaki, prav tako tudi politika nadzora, le da je bila uveljavitev nekaterih njenih vidikov v Sredozemlju odložena ali določena drugače. Politika ohranjanja virov se je v