razvidno. Na deklaraciji mora biti navedeno le ime in naslov ali firma in sedež firme, ki izdelek pakira, ali pa naslov prodajalca, ki je iz območja EU. Tako lahko na primer Hofer, Spar, Mercator, idr. prodajajo domačo marmelado... Ker samo iz imena živila nikakor ne moremo sklepati o poreklu živila, podatek o proizvajalcu pa ni obvezen, na podlagi obveznega podatka o prodajalcu (ali firmi, ki izdelek pakira), ne moremo izvedeti porekla živila. V nekaterih primerih pa potrošniki le lahko izvemo nekoliko bolj natančno za poreklo živila. Tako morajo imeti konzervirane ribe in morski sadeži brez dodatkov označeno, kje so bile ulovljene oziroma gojeni. Tudi sveže sadje in zelenjava morajo imeti v bližini prodajnega mesta označeno državo, kjer je bilo živilo pridelano. Oznaka za poreklo je obvezna tudi pri svežem govejem mesu (to sta povzročila pojav bolezni »norih krav« in zahteva po sledljivosti živila). To pa je tudi vse! Za točnost navedb na oznakah odgovarjajo proizvajalec, predelovalec in trgovec, inšpektorji pa samo preverjajo dokumente o sledljivosti in s tem o poreklu živila v okviru državnega monitoringa. V enem letu tako pregledajo okoli 5 % navedb proizvajalcev, predelovalcev in/ali trgovcev. V Sloveniji je na primer okrog 60.000 kmetov, 5 % inšpekcijskih pregledov pa pomeni, da vsak kmet pride na vrsto vsakih 20 let! Tako v Evropi kot tudi v svetu so se države odločile uravnovesiti ekonomske zahteve multinacionalk z zahtevami trajnostne potrošnje, kar so predvsem zahtevale potrošniške in okoljevarstvene nevladne organizacije. Tako so uveljavljena posebna pravila glede označevanja živil, ki so pridelana na način, ki je prijazen do okolja, kot tudi živil, ki so značilna in izvirajo iz povsem določenega geografskega območja. Posebna pravila glede označevanja tako omogočajo lokalnim proizvajalcem teh živil ustrezno trženje njihovih pridelkov/izdelkov - seveda po višji ceni.