Vlaganje javnih sredstev predvsem v cestno infrastrukturo povečuje socialne razlike med lastniki oziroma vozniki avtomobilov in tistimi, ki ne vozijo ali si ne morejo privoščiti avta (mladi, upokojenci, socialno ogroženi). Nevladne okoljske organizacije in sestavljavci plana B za Slovenijo tudi zato predlagajo, da je nujno potrebna učinkovita, dejavna politika spodbujanja javnega prevoza, hoje in kolesarjenja. Za dvig kakovosti, privlačnosti in konkurenčnosti javnega prometa pa je po Plevnikovem in Lepovem mnenju ključen aktivnejši vstop države v načrtovanje, vodenje, financiranje in izvajanje. Tako strateški cilj doseganja trajnostne mobilnosti v celostni prometni politiki kot integracija sistema javnega potniškega sistema izkazujeta prevlado javnega interesa nad tržnim, kar podčrtuje nujnost odločnejše državne in občinske intervencije.