temveč dolgoročno zmanjševanje sporov ter dvig kulture mirnega reševanja sporov. Sicer pa splošna pravila o odškodninski od govornosti, ki veljajo tudi za zdravstvo, do loča Obligacijski zakonik. Določba 12. člena, ki govori o upravičenosti do medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, je vključena v poglavje, ki govori o pravici do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Pacient je do medicinskega posega oziro ma zdravstvene oskrbe, ki se opravlja na račun javnih sredstev, upravičen, če je ta po pravilih medicinske stroke potrebna in se glede na sodobno medicinsko doktrino upravičeno pričakuje, da bo pacientu ko ristna in so pričakovane koristi za pacienta večje od tveganj ter obremenitev. Ta pra vica postavlja omejevalna merila samo za primere, ko gre za zdravstveno oskrbo, ki je financirana iz javnih sredstev. Sedaj bo imel pacient možnost v postopku prve in druge obravnave kršitve zahtevati presojo zdravnikove strokovne odločitve o tem, da se določen medicinski poseg oziro ma zdravstvena oskrba, ki si jo je zamislil pacient, ne opravi. Do zdaj je bilo tako, da je bil osebni ali napotni zdravnik dolžan ugotoviti zdravstveno stanje pacienta in določiti vrsto in obseg zdravstvenih stori tev, pri čemer pacient ni imel pravice zahte vati določene vrste in obsega zdravstvene storitve. Po Zakonu p zdravniški službi je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odlo čitev neodvisen in svobodno izbira način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah naj primernejši. Novost zakona je v tem, da bo imel pacient v primeru, ko bo zdravnik zavrnil izvedbo določene storitve (npr. iz vedbo dodatne diagnostike), možnost zah tevati dodatno presojo zdravnikove odlo čitve v postopkih, ki jih predvideva zakon. Obravnava kršitev bo procesno mogoča, če je mogoče ravnanje zdravnika kvalifici rati kot kršitev pravice. Kršitev pravice pa bo navzven zaznana samo, če bo pacient predlagal določeno vrsto in obseg storitve, zdravnik pa jo bo zavrnil. Drugo mnenje je mnenje za oceno iste ga zdravstvenega stanja in predvidenih postopkov zdravstvene oskrbe pacienta, ki ga da zdravnik ustrezne specialnosti ali konzilij istega ali drugega izvajalca zdravs tvenih storitev. Zdravnik ali član oziroma članica konzilija, ki da drugo mnenje, ne sme biti oseba, ki je bila ali bo neposredno udeležena v procesu zdravljenja. Primerjal no je med pravico do zdravstvene oskrbe in med pravico do drugega mnenja več razlik. Prvič, na primarni ravni pridobitev drugega mnenja ni mogoča, ker ga je do pustno pridobiti zgolj za sekundarni in ter ciarni nivo zdravstvenega varstva. Drugič, pri uveljavljanju drugega mnenja ne gre za uveljavljanje kršitve katere od pacien tovih pravic. In tretjič, pri drugem mnenju se primarno ne sprašuje o upravičenosti do zdravstvene oskrbe, ampak gre za vno vično oceno zdravstvenega stanja in vno vično oceno postopkov zdravljenja, ki jih je že predlagal prvi zdravnik. Presojanje upravičenosti bo pacient predlagal, kadar se zdravnik ne bo strinjal s pacientovim predlogom, medtem ko bo dal zahtevo za pridobitev drugega mnenja v primeru dvo ma o oceni zdravstvenega stanja in dvoma o primernosti predlaganega zdravljenja. S to pravico se ne posega v pristojnost iz branega osebnega zdravnika za presojanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 0 dni, ker pravice, ki izvirajo iz naslova zadržanosti od dela, ne pomenijo zdravstvene oskrbe. S to pravico se tudi ne posega v presojo upravičenosti napotitve do zdravljenja v tujini, upravičenost napotitve na zdraviliš ko zdravljenje in upravičenosti zahteve za medicinskotehnični pripomoček pred iz tekom trajnostne dobe ter za zahtevnejše medicinskotehnične pripomočke, saj je za to pristojen imenovani zdravnik ter zdravs tvena komisija pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 1 . člen določa, da mora izvajalec zdravs tvenih storitev pri stacionarni oskrbi za gotoviti pogoje za uresničevanje pravice pacienta do ustrezne verske duhovne oskrbe v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo. Zakon o verski svobodi pa pred videva sprejetje podzakonskega predpisa s strani ministra, pristojnega za zdravje. Na tej podlagi bo pod določenimi pogoji za gotovljena zaposlitev določenega števila duhovnikov.