Jama Vilenica je najstarejša turistična jama v Evropi. Že stoletja nazaj so jo obiskovale celo kronane glave, naravoslovci, da o običajnih ljudeh ne bi govorili, saj je bilo tukaj že od nekdaj zelo živahno. Trgovska pot , ki je povezovala Trst s celino je šla ravno tu mimo, veliko zaslugo za obisk ima pa tudi bližnja kobilarna Lipica, katere tradicija sega tja v daljno leto 1580, ko je bila ustanovljena. V jami podeljuje vsako leto Društvo slovenskih pisateljev nagrado, ki se imenuje kar po jami. Plesna dvorana, ki se vsa razkošna s kapniškimi stvaritvami širi neposredno za jamskim vhodom, je še kako primerna za tovrstno prireditev. Vilenica je zanimiva skozi celo leto. Temperatura v njej je stalna, kar pomeni, da je poleti prijetno hladna, pozimi pa topla, predvsem pa varna pred burjo. Pravo olajšanje je bilo mrzlega zimskega dne vstopiti v prijazno podzemlje, saj je zgoraj gospodarila burja, ki je tod doma. Ko sem stopal iz avtomobila, bi me ledena sapa skorajda pokosila, v jami pa je vladalo večno zatišje. Na dolžini slabega pol kilometra se obiskovalec lahko seznani z vsemi oblikami jamskega okrasja, ki ga premore naš kraški svet, kljub temu, da Vilenica nima nobenega vodnega rova. Bogve, katera reka jo je izdolbla in potem poniknila na neznano dno matičnega Krasa. V zadnjem delu jamskega spleta lahko vidimo stalagmit, visok dvajset metrov, nešteto zastorov, ki prosevajo svetlobo, kapniške zavese in mogočno krasje, ki visi s stropa. Pestra obarvanost kapniških struktur nam pove, da je svet nad jamo bogat z minerali in kovinami, ki obarvajo vodo, ko pronica skoznje ta pa potem obarva kapnike v jamskem svetu pod seboj. Tudi svet okoli jame Vilenice ni od muh. Že omenjena kobilarna težo obiska tega dela Slovenije samo poveča, saj zgodovina kar kipi iz nje. Beli konji so že sami za sebe zgodba, ki ne potrebuje črnila in papirja. In kamnite stavbe in bele obore, ki nevsiljivo rišejo črte po mrki pokrajini. Od vetra bičani grmički tvorijo skupaj s kamnitimi ogradami mozaično pokrajino, ki kljubuje surovim pogojem že od nekdaj. Poleti meri svojo moč na kamenju sonce, pozimi pa tuli burja svojo turobno pesem.