Joshua Beckman dela proste verze, s katerimi se zlahka pogovarjamo. In kakšen sogovornik je šele njihov avtor! Dosti raje posluša o drugih, kot govori o sebi. V idiomu, ki ustvarja preskoke in zamike, se prepušča stalnemu toku asociacij – njegova misel je hitrejša od prstov in svinčnika, ki preobračata običajne zveze besed. V ameriškem primeru se pogovorni jezik zažira v telo besedila kot rakave celice. Konkreten je celo takrat, ko se trudi abstrahirati. Jemlje si svobodo, ki je povezana z ameriškim načinom življenja, in pri kateri nosove najbolj vihajo puritanci z Otoka. Razlika med tradicijama se ohranja ravno v razumevanju jezika. Neka šipa, nekomu, na primer, vzbuja previdnost. Nekdo drug pa trči vanjo, ker je niti ne opazi ali pa se naredi, kot da je ni. Stopnja avtentičnosti, ki jo doseže, ko se brez pomišljanja zaleti v realnost, presega vse naše sposobnosti odmika. To je dialog konkretne šipe in posamične buške.