O Kayhanu Kalhorju, iranskem virtuozu na kamanči, nekakšnih goslih, ki jih glasbenik drži navpično pred seboj, imajo pa skoraj enako uglasitev kot običajna violina, sem tu že pisal. Kako tudi ne, ko pa je ta petinštiridesetletni mojstrski glasbenik eden redkih kulturnih ambasadorjev bogate iranske oziroma perzijske tradicije, ki je zadnja leta zaradi političnih okoliščin zelo zanemarjena in tudi podcenjena. Že samo bežen pogled na perzijsko glasbeno izročilo osupne z neverjetno raznolikostjo slogov zlasti v klasični glasbi, za katero je značilno, da znotraj danih okvirov (makam) pušča precej prostora za improvizacijo. Toda Kalhor je precej več kot le virtuoz v okviru lastne tradicije. Odkar ga poznam in tega bo kmalu deset let, je pomemben tudi zaradi preseganja ozkih nacionalnih glasbenih okvirov in druženja tradicij, ki so sicer sorodne, vendar tudi samosvoje. Najvišji domet takšnega druženja tradicij pomeni zasedba Ghazal (gazela), v kateri je drugi solist indijski sitarist Shujaat Husain Khan, in prav vsaka od štirih plošč, ki jo je četverica glasbenikov skupaj podpisala, je vredna poslušanja. Nekaj podobnega velja za zasedbo Masters of Persia Music, v kateri je zbranih nekaj najboljših iranskih glasbenikov in pevcev.