veda imamo volitve in sodišča večinoma priznavajo veljavnost teh volitev. Na teh volitvah voli sorazmerno malo ljudi. Ciklus teh volitev je postal popolnoma profesionaliziran in rutiniran. Večinoma mislimo, da je to demokracija. Vendar pa pri demokraciji nikoli ni šlo zgolj za volitve. Demokracija pomeni vladavino ljudstva, vladavina pa pomeni še kaj drugega kot zgolj volitve. V naši tradiciji pomeni tudi nadzor s pomočjo smiselnih razprav. To je bila ideja, ki je prevzela domišljijo Alexisa de Tocquevilla, francoskega pravnika iz devetnajstega stoletja, ki je napisal najpomembnejše poročilo o zgodnji »demokraciji v Ameriki«. Niso ga prevzele ljudske volitve, temveč porota, institucija, ki je običajnim ljudem dala možnost izbire življenja ali smrti drugih državljanov. Najbolj pa ga je prevzelo dejstvo, da porota o izidu ni odločala le z glasovanjem. Odločala je soglasno. Člani so razpravljali o »pravilnem« izidu; drug drugega so skušali prepričati o »pravilnem« izidu in vsaj v kazenskih primerih so se morali strinjati s soglasnim izidom, da se je proces lahko končal.15 Pa vendar v današnjem ameriškem življenju slabi tudi ta institucija. Namesto nje pa ni sistematičnih prizadevanj, ki bi državljanom omogočala odločanje. Nekateri se trudijo ustvariti prav takšno institucijo.16 In v nekaterih mestih Nove Anglije še vedno poznajo nekaj podobnega soglasnemu odločanju. Za večino pa večinoma ni trenutka ali kraja izvajanja »demokratičnega odločanja«. Kar je še bolj bizarno, na splošno sploh ne obstaja dovoljenje za njegovo izvajanje. V najmočnejši demokraciji na svetu smo razvili pravilo, ki nasprotuje govorjenju o politiki. Lepo je govoriti o politiki z ljudmi, s katerimi se strinjaš. Neprimerno pa se je o politiki prepirati z ljudmi, s katerimi se ne strinjaš. Politični diskurz postane izoliran, izolirani diskurz pa postane bolj ekstremen.17 Govorimo to, kar želijo slišati naši prijatelji, razen tega, kar govorijo naši prijatelji, pa slišimo le malo.