sufijska literatura, dela islamskega misticizma, pretežno v arabščini, perzijščini, turščini in urdujščini. Sufijski pisci z jezikom, polnim simbolov in metafor, izražajo hrepenenje človeške duše po božanskem, pot duhovnega razvoja in naravo Boga. Pri tem uporabljajo različne podobe, denimo ljubimca, ki hrepeni po ljubljeni, slavčka, ki hrepeni po vrtnici, čašo opojne radosti. Med zgodnje sufijske pesnike spada arabska svetnica Rabia (u._801). Najznamenitejši zgodnji mistik je bil Al Haladž, ki je leta 1022 umrl mučeniške smrti zaradi ekstatičnega krika: "Jaz sem absolutna resnica." V rimani prozi in poeziji, napisani v arabščini, je izražal božjo transcendenco. Pri tem je s simboli, kot je mušica, ki se približuje plamenu, v katerem zgori, izražal idejo združitve z Bogom. Eden najpomembnejših sufijskih teoretikov je bil Ibn Ar Arabi (1165--1240), ploden pesnik in prozaist, ki se je ukvarjal z razodetjem duševnosti in Boga. Njegov sodobnik Farid ad Din *Atar je bil avtor maloštevilnih, vendar odličnih arabskih d; v eni od njih primerja človeško življenje s *senčnim gledališčem. Mistične podobe so tako zelo vplivale na perzijsko liriko, da je pogosto prihajalo do razprav o tem, ali so avtorji, kot so *Hafis, *Džami in *Sadi, mistični ali erotični pesniki. Največji med perzijskimi mističnimi pesniki je *Rumi, ki je z raznovrstnimi zgovornimi podobami izražal moč ljubezni. Podoba ptice kot človeške duše je morda najbolj razvita v opusu *Atarja, ki ga odlikuje pripovedniški dar. V turški tradiciji mističnega pesništva so nekatera največja dela ustvarili ljudski pesniki, ki so bili povezani z odpadniškimi derviškimi redovi. Yunus Emre (u._ok._1321) je v poeziji, v kateri prevladujejo podobe anatolskih višav, uporabljal ponavljanje in metrume govorjene turščine. Podobne podobe surovih gorskih pokrajin, v katerih je ljubitelj božje samote prikazan kot ovca, ki je izgubila jagnje, je uporabljal Pir Sultan Abdal, ki je bil leta 1560 usmrčen zaradi izdaje. V Indiji je vrhunec dolge tradicije pomenil Mir Dard iz Delhija (1722--85). Pisal je v urdujščini in perzijščini; največjega občudovanja je bila deležna njegova prefinjeno krhka poezija, napisana v urdujščini. V modernem času je v svoji poeziji obilno uporabljal sufijsko podobje sir Mohammad Iqbal (1878--1938). (Glej tudi *arabska literatura, *perzijska literatura, *turška literatura, *urdujska literatura.)