Nanizali ste kar nekaj vprašanj o pelinu in pelinkovcu, zato je smiselno najprej opisati zdravilne učinke pelina. Pelin (Artemisia absinthium) je samoniklo zelišče, ki raste po suhih travnikih skorajda po vsej Sloveniji. Ima zelo aromatičen vonj in grenak okus. Sorodnik pelina, ki ga uporabljamo v kulinariki in kot začimbo pri izdelavi gorčice, pa je pehtran (Artemisia dracunculus). V ljudskem zdravilstvu pelin že stoletja dolgo uporabljajo za povečevanje izločanja prebavnih sokov, pri neješčnosti, za preganjanje vetrov, po obilnem obroku za boljše prebavljanje, za pospešitev menstruacije in za olajšanje porodnih krčev. Obenem pospešuje delovanje ledvic, zato deluje diuretično, na nek, še nepoznan način pa tudi vzpodbujevalno deluje na nekatere hormonske žleze, zato je pelin pogosta sestavina v čajnih mešanicah za boljše počutje in hitrejše okrevanje po prestani bolezni. Kmetje pa pelin uporabljajo tudi v veterini, saj zel pelina, pomešana med krmo, poveča tek pri domačih živalih, prav tako pa olajša prebavo ob menjavi krme oziroma spremembi hrane. Najpomembnejše zdravilne učinkovine v pelinu so eterično olje in grenčine. V eteričnem olju pa se nahaja, polek koristnih učinkovin, tuid strupeni tujon, zaradi česar so predvsem alkoholni pelinovi pripravki lahko tudi škodljivi ali celo strupeni. Dejstvo namreč je, da se grenčine, ki so sonosilke večine zdravilnih lastnosti pelina, izločijo v vročo vodo pri pripravi pelinovega čaja, tujon pa v vodi ni najbolje topen, zato ostaja v delu uporabljene, zdrobljene rastline. V kolikor pa posušeno pelinovo rastlino namočimo v žganje, ki ima velik odstotek alkohola, pa se v pripravek izloči veliko tujona, ki lahko povzroči neželene učinke, kot so suha usta, prividi, naval potu in vročica, večja količina pa lahko vodi tudi omedlevice in nezavesti. Dolgoročno, ob rednem uživanju nepravilno pripravljenega pelinkovca, pa naj bi tujon, ki se izloči iz pelina, poškodoval očne živce, kar vodi do slabovidnosti. V tujini poznamo pelinkovec pod imenom absint, najbolj znani je Pernodov absint. Tradicija pitja ansinta je že zelo dolga. Tako so ob absintu uživali že stari Egibčani, pa Pitagora, Plinij starejši, Hipokrat, dokler ni novodobni absint izumil zdravnik Pierre Ordinaire, ki pa je poleg pelina uporabljal tudi ostale začimbne aromatične rastline, kot naprimer janež, meto in meliso. V 18. in 19. stoletju je, predvem v Franciji, pa tudi sicer v Evropi, pitje absintha veljalo za modno pijačo, ki nekako navdihuje umetnike, politiki in velmožje so dobivali ob pitju absintha nove poglede, ideje in občutke. Pili so ga predvem veljaki, visoki sloj meščanstva, pisatelji, pesniki in ostali umetniki. Nekako so v popoldanskih urah, od sedemnajste do devetnajse, veljale zelene urice, ko je bilo v kavarnah in restavracijah modno piti zeleni absint. Seveda je šlo pri vsem le za opijanjanje, ker pa je bil v pijači tudi tujon, so bili učinki še bolj izaženi in nekoliko drugačni od uživanja ostalih alkoholnih pijač. Redno pitje se je sprevrglo v odvisnost, imenovano absintizem. Eden od najbolj ventih pivcev je bil slavni slikar Toulouse-Lautrec, ki je na koncu celo zblaznel. Stanje blaznosti pa se mu je v umobolnici nekoliko popravilo po odtegnitvi absinta, iz česar je bilo sklepati o škodljivosti te, takrat tako čislane zelene alkoholne pijače. Zaradi škodljivih učinkov so v začetku 20. stoletja po vsej Evropi prepovedali proizvodnjo in prodajo absinta, se je pa izdelava in pitje absinta oziroma pri nas pelinkovca, na podeželju še vedno izvajalo. Z razvojem tehnologije pa je industrija alkoholnih pijač v Evropi »iznašla« način, kako izdelati varen pripravek, v kolikor lahko pri alkoholnih pijačah sploh govorimo o varnih napitkih. Iz pelina in ostalih zdravilnih rastlin pripravijo vodni izvleček in šele nato dodajo etanol, ali pa uporabljajo izbrano, kultivirano vrsto pelina z minimalno vsebnostjo tujona. In kako pripraviti doma pelinkovec, ki ne bo imel preveč tujona? Pelin je potrebno dobro posušiti, zmleti in namočiti v vodo za 24 ur, nato pa dodati zelo močan alkohol ali žganje, v razmerju ena proti ena. Vendar pa mora biti žganje večkrat žgano, tako, da je koncentracija etanola v njem vsaj okoli 70%. In v čem je prednost pelinkovca pred zdravilnim pelinovim čajnim napitkom? Iz stališča zdravilnosti je ni! Prav nikakršne prednosti nima pelinkovec, ki vsebuje alkohol, res pa je, da deluje etanol kot konzervans, zato lahko pripravimo trajen napitek, medtem, ko je za čajni napitek potrebno vsakokratno kuhanje. Ampak, tudi to ima lahko svoj čar, mar ne?