Najbogatejšo tradicijo, ko gre za urinoterapijo, ima nedvomno Indija. V ajurvedski tradiciji pitju urina pravijo amaroli. Beseda izvira iz korena amara, ki pomeni nesmrten. Indijci so uporabljali amaroli skupaj s tantričnimi kundalini krijami, da so prečistili telo in razširili zavest v kozmično zavest. Ajurveda, tradicionalna indijska medicina, za zdravljenje številnih bolezni priporoča pitje urina z dodatkom mleka. Med najbolj znanimi Indijci, ki so uporabljali urinoterapijo, sta Mahatma Gandhi in nekdanji ministrski predsednik Indije, Morardži Desaj. Ta je leta 1995, ko je dočakal devetindevetdeseti rojstni dan, povedal, da svojo dolgoživost pripisuje prav vsakodnevnemu jutranjemu pitju urina. Še pri osemdesetih letih je lahko delal po dvanajst ur na dan, nemoteno opravljal državniške posle in potoval po vsej Indiji. Številni jogiji in tantriki tudi dandanes vsakodnevno uživajo urin, ki ga imenujejo šivambu, kar v prevodu pomeni Šivina voda ali voda dobrega počutja. Indijci so verjeli, da urinoterapija ne pripomore le k dobremu počutju in zdravju, temveč tudi k duhovni rasti, saj umirja in bistri um, poglablja meditacijo ter pripomore k doseganju visoke ravni duhovne energije. Tantrični spis o urinoterapiji šivambu Kalp Vidhi v verzih posreduje navodila za rabo seča, govori pa tudi o njegovih učinkih. "Prvi in zadnji curek seča izpustimo in popijemo srednji curek. To je najboljši seč za pitje. Človek naj vzame lasten seč; imenuje se šivambudhara. Enako kot usta in rep kače vsebujeta strup, tudi prvi in zadnji curek seča ni zdrav. Lasten seč je božanski nektar! Zmore odpraviti stara leta, različne bolezni in bolečine. Telo tistega, ki to izvaja mesec dni, bo notranje očiščeno. Po desetmesečni praksi človek postane zaklad svetlobe; po enajstih mesecih je znotraj in zunaj čist. Sedem let te prakse ga usposobi, da obvlada ego."