koncept gospodinjstva. Leta 1967 je Bender (po ibid.) opredelil gospodinjstvo kot »bivalno skupino, ki izvaja gospodinjske, domače funkcije«, medtem ko bi bilo treba »družino« pojmovati kot »sorodstveno skupino«. Koncept gospodinjstva je sprejelo precej raziskovalcev, ki so sledili pragmatičnim raziskovalnim ciljem. To pojmovanje se je sicer izkazalo kot uporabno za raziskovanje, je pa treba opozoriti, da v glavnem ni razširilo našega razumevanja družinskega življenja (op. cit.: 46). Zamenjava koncepta družine z gospodinjstvom ni prinesla novih ali radikalnih reinterpretacij narave družinskega življenja. Prvi razlog za to je, da sta koncepta gospodinjstva in družine v vsakodnevnem mišljenju in jeziku precej različna. »Glava« družine in »glava« gospodinjstva se sicer lahko prekrivata, a gre za različni ideji. Drugič, zelo jasno je, da je veliko čustev, občutkov povezanosti, izmenjave, zavezanosti ipd., ki jih ljudje občutijo znotraj družine, takih, ki jih ljudje, ki se odločijo z nekom deliti gospodinjstvo, ne bodo nujno občutili. Tretjič, pojem gospodinjstvo analitikom ne omogoči proučevati, kako ljudje uporabljajo družinski jezik, na primer izraze »dober oče« ali »ni zares družina«; daje pa ta vsakdanji jezik ključ do razumevanja, kako močne so ideje o družini. Bernardesu se zdi še najboljša ideja Morgana (po ibid.), ki govori o »družinskih praksah«; o njej je najbolje razmišljati kot o vedenjih, ki razlikujejo družinsko življenje od drugih nedružinskih oblik življenja. • Koncept premestitve. Postpozitivistični teoretiki družine priznavajo, da je termin »družina« najprej element v vsakodnevni zakladnici znanja o družbenem svetu. To znanje uporabijo kot predmet raziskovanja za družboslovne znanosti. Laični pogledi tu niso spregledani, ampak upoštevani kot eden izmed subjektivnih delov sociologije. V tej intelektualni tradiciji obstajata dva tokova. Eden je primarno kognitiven, preudarja laične ideje o družini kot sistemu moralnih prepričanj, družina je opisana kot mentalni konstrukt, ki je produkt družinske ideologije; potreben je nov študij družine, ki bo premestil »družino« iz statusa danosti. Drugi je primarno diskurziven; tu gre za osredotočenost na jezik, proučevani so termini, ki jih ljudje uporabljajo v komuniciranju. Cheal (1999) pravi, da ne obstaja univerzalna oblika »družine« in da je termin »družina« uporabljen s strani laičnih akterjev, da bi označili tiste vezi, za katere verjamejo, da vključujejo trajne intimne odnose. Postpozitivistični