Prav tako ni spora o obredju in praznikih A.A.A., ki so bili tudi priloženi k vlogi za vpis A.A.A. v evidenco verskih skupnosti, in sicer: obredje A.A.A. ni definirano kot enkraten dogodek oziroma dogodki, ampak kot stalnica življenja članov verske skupnosti; izjema so obredi, katere v cilju doseganja enakih možnosti predpiše eminenca A.A.A.; člani A.A.A. pa praznujejo praznik ustanovitve, ki je njihov temeljni praznik; priznavajo in praznujejo pa tudi praznike drugih verskih skupnosti, državne praznike, kot tudi pozitivne praznike bližnje preteklosti; pri čemer razpored praznikov za tekoče leto pripravi eminenca A.A.A.; dan ustanovitve vsak član, kot tudi simpatizerji A.A.A. praznujejo na svoj način; eminenca A.A.A. pa na ta dan skliče slovesno akademijo, na katero povabi člane kolegija A.A.A. Sporen pa je (ne)vpis A.A.A. v evidenco delujočih verskih skupnosti pri toženi stranki. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZPPVS je v Republiki Sloveniji zagotovljena svoboda izpovedovanja vere. Občani lahko svobodno in v skladu s tem zakonom ustanavljajo verske skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZPPVS). Glede na določbo 6. člena tega zakona je ustanovitev in prenehanje delovanja verske skupnosti treba prijaviti komisiji Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Na podlagi Sklepa Vlade RS o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (sklep, Uradni list RS, št. 72/93) je bila ustanovljena tožena stranka. Glede na zgoraj citirano dikcijo 6. člena ZPPVS se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, da gre za versko skupnost. Tak zaključek po presoji sodišča izhaja iz gramatikalne in logične razlage določbe 6. člena ZPPVS. Po tej določbi se namreč pri pristojnem organu prijavljajo le verske skupnosti, ne pa tudi drugi subjekti (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. U 1902/2004-13 z dne 13. 12. 2005). Tako sodišče sodi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v zvezi z vlogo za vpis A.A.A. v evidenco delujočih verskih skupnosti ugotavljala, ali le-ta opravlja versko dejavnost in s tem ugotavljala ali gre za versko skupnost. Po povedanem ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da tožena stranka ne more zavrniti registracije skupine oseb, ki se želijo registrirati kot verska skupnost, četudi bi bilo očitno, da njihova dejavnost z religioznostjo nima nobene zveze. Ni pa utemeljen niti tožbeni ugovor, ki se nanaša ne kriterije, ki jih je tožena stranka uporabila pri presoji, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost. Pri tem se sodišče sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem verskih skupnosti zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi Hasan in Chaush v. Bolgarija z dne 26. 10. 2000 (Application no. 30985/96) v paragrafu 62, v katerem je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur in sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. Izpostavlja torej pravila verskih skupnosti, ki so božanskega oziroma božjega izvora, česar pri tožeči stranki ni zaslediti. ESČP v navedeni sodbi s tem v zvezi izpostavlja tudi verske obrede, ki imajo za vernike sveti pomen oziroma vrednost (sacred value), kolikor jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere. V primeru A.A.A. pa obredi niti niso definirani kot enkraten dogodek oziroma dogodki, z izjemo obredov, ki jih v cilju doseganja enakih možnosti predpiše eminenca A.A.A., pri čemer sodišče ugotavlja, da takšnih obredov tožeča stranka v svojih vlogah ne navaja. Sodišče ugotavlja, da enako stališče izhaja iz mnenja Teološke fakultete, ki mu tožeča stranka, razen načelnega nestrinjanja z njim, vsebinsko konkretno niti ne ugovarja. Ob upoštevanju navedenega ter ob tem, da člani A.A.A. verujejo, da je najosnovnejši princip človeškega bivanja princip pravice do enakih možnosti, kar po presoji sodišča predstavlja njihovo zavzemanje za univerzalne človekove pravice, ki so vsebovane že v Ustavi RS, tudi sodišče sodi, da A.A.A. ne opravlja verske dejavnosti. Zato je tudi po presoji sodišča ni mogoče vpisati v evidenco delujočih verskih skupnosti. Glede na povedano toženi stranki ni mogoče uspešno očitati, da je uporabila subjektivne in nestrokovne kriterije, kar zatrjuje tožeča stranka. Iz istega razloga sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je mnenje Teološke fakultete, ki ga je v postopku pridobila tožena stranka, pristransko. Tako po presoji sodišča niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic in določb Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zvezi z ugovorom prekoračitve roka za izdajo odločbe v upravnem postopku sodišče odgovarja, da gre za instrukcijski rok. Poleg tega pa tožeča stranka niti ne pove, v čem so bile zaradi kršitve navedenega roka prizadete njene pravice, tožbe zaradi molka organa (gre namreč za enostopenjski upravni postopek) pa tudi ni vložila, saj tega niti ne zatrjuje. Tako sodišče sodi, da prekoračitev roka za izdajo odločbe v obravnavani zadevi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Navedena zamuda namreč ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve. Sodišče pa zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da tožena stranka po letu 2004 uporablja strožje oziroma vsaj drugačne kriterije, kot jih je uporabljala za vpis v evidenco pred tem datumom, in pojasnjuje, da ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Torej tudi če bi bilo ugotovljeno, da je morebiti neko drugo stranko upravni organ nepravilno vpisal v evidenco verskih skupnosti, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Po vsem povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena ZUS-1 tožbo drugotožeče stranke zavrnilo. K 3. točki izreka Po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s 16. členom ZUS je do povračila stroškov postopka upravičena tista stranka, ki je v upravnem sporu uspela. Ker tožeči stranki v sporu nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov postopka, zato je sodišče tovrstno zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.