Kakorkoli že je ljubljanski grafični bienale v 40-letni zgodovini pustil v Sloveniji močne sledove: cene grafik so nenormalno poskočile in v nekaterih primerih dosegle celo cene slik (v tujini veljavno razmerje 1:20 do 1:50 se je pri nas deformiralo v 1:2 do 1:3). Po drugi strani bienale ni ustvaril zapuščine tam, kjer bi jo pričakovali: če bi se grafike na bienalu načrtno odkupovalo, bi imela lahko danes Slovenija eno največjih grafičnih zbirk na svetu. Tako pa je bienale prišel in odšel, enkrat na dve leti predramil slovensko likovno srenjo, uspel v času, ko je bil svet nepremostljivo deljen, na istem mestu zbrati resnično umetnike z vsega sveta, iz Vzhoda in Zahoda, se uspel kljub težavam - predvsem zaradi vztrajnosti enega posameznika, Zorana Kržišnika - obdržati častitljivo dolgo in prispeti do danes. Vendar je to že poglavje nepremostljivo izgubljene zgodovine, ker pa tradicija obstaja, jo je mogoče nadaljevati in v prihodnosti nadgraditi.