V Bodhanu obiščem Laxmi, še eno od mnogih jogini, ki jim je uspelo izstopiti iz zatiralske tradicije. Plavooka Laxmi začne pripoved tako, da dvigne rokav sarija in mi pokaže porezano in zmaličeno roko. Ne ve natančno, koliko je stara, pravi, da verjetno 34. Njena mati je bila Jogini in tradicija narekuje, da vse hčere »božjih nevest« sledijo materinim stopinjam, medtem ko moški potomci navadno delajo za zemljiškega gospoda. Laxmi je bila posvečena pri komaj treh mesecih, pri 11 letih je bila že dejavna jogini. Bistro in uporno dekle je kmalu ugotovilo, da je sistem krut in krivičen, saj njenim sošolkam, s katerimi je hodila v šolo in se podila po vasi, ni bilo treba početi teh ostudnih reči in ležati pod slinastimi starci. Upirala se je opijanjanju na pogrebih, tudi fizično se je branila. A kot pripadnica kaste »nedotakljivih«, ki je uradno ni več, v indijski predvsem ruralni tradiciji pa je še precej živa, kot ženska ni imela pravice do ugovora. V indijski družbi je vloga večine žensk omejena na materinstvo in gospodinjstvo in nimajo besede zunaj zidov svojih hiš. Laxmi so pretepali, poniževali in posiljevali, zato si je nekajkrat poslušala prerezati žile. Pri 16 letih je dočakala odrešitev. Danes živi v majhni hiši s soprogom, ki je tudi sin jogini, in z dvema otrokoma. Sin se je izšolal za tesarja, za hčerino izobrazbo pa finančno skrbi Samskar. Laxmi se je s svojima otrokoma učila brati in pisati, danes pa je vsa družina aktivna pri odpravljanju posledic, ki jih je za seboj pustil sistem jogini.