A če bi bilo Pomurju za to o čemer pa dvomim da se ohrani založništvo in nadaljuje tradicija izdajanja publikacij, ki seveda presegajo regionalni značaj, bi se moralo zganiti mnogo prej; takrat, ko se je podjetje lastninilo. Takrat, ko se je iskalo novega umnega in gorečega gospodarja. Pa ne onega z druge strani Mure. Preprosto zato, ker smo si preveč narazen. Ker nimamo posluha drug za drugega. Zdaj pa mnogi, mednje štejem tudi intelektualce, občinarje in poslance, ki jih srečujem na cesti, le odmahnejo z roko, češ, novi časi, trg kapitala je neizprosen, Pomurje bo moralo preživeti tudi brez založbe. Saj boste, me tolažijo, pisatelji, ki živite tukaj, lahko mirne duše objavljali pri drugih založbah, navsezadnje je ostala še založba Franc-Franc. Ne gre zato, da ne bi, gre preprosto zato, da je bila požagana ena od pomembnih in plodnih vej: bojim se, da bomo spet prepoznavni le po bogračih, vse bolj uveljavljenih vinih, po zdrajsanih štorkljah in seveda čarni reki Muri, nad katero naj bi, kot je zapisal pokojni Štefan Smej, lebdela duša.