Žal ne. Ustava je pobrala skupaj vse, kar je bilo raztreseno naokoli. Vsa temeljna ustavna načela so bila razdrobljena po pogodbah. Kot pes slednik si jih moral iskati. Bilo je izredno zahtevno in netransparentno. Kdo bi se s tem ukvarjal? Razumel? Ustava je to združila v celovit, enoten tekst, ki si ga lahko vzel v roke in prebral. Lizbonska pogodba pa ponuja podobno netransparenten način ureditve, kot je obstajal do zdaj. Nihče ne ve, kdo pije in kdo plača. Kar je bilo bistvo ustave, njena transparentnost, jasnost, dostopnost, tega ni več. Zato je paradoks, da so ljudje zavrnili ustavo, ki bi jim razumevanje in nadzor olajšala. Zdaj nimajo več prave kontrole. Prej ste omenjali razpad vrednot. Kakšno vlogo igra tu EU?Vsekakor gre za združbo, v katero so bile v zadnjem času prinesene zelo drugačne vrednote. Institucionalni sistem EU je s širokim sprejemanjem novih članic postal ogrožen. Že če pogledamo Nemčijo, vidimo, koliko težav je bilo po združitvi obeh Nemčij in kako dolgo je trajalo, da se je država konsolidirala. Pa so bili en narod z enako tradicijo in vrednotami. Lahko si predstavljamo, kakšno tveganje pomeni za EU, da je tako hitro in na široko sprejela nove članice. Ni narobe. Načeloma je prav. A moralo bi teči bolj postopno. V vsaki fazi bi morala biti stara Evropa sposobna novim članicam predati demokratične vrednote in tradicijo. Če masa novih članic postane prevelika, nanje ne moreš več vplivati.Zdaj smo torej nadzdružba desetih postkomunističnih držav. Vzhodno Nemčijo smo elegantno odšteli, kot da je nikoli ni bilo. V resnici nas je enajst, bolj ali manj suverenih. V EU smo vstopili s serijo zelo bizarnih državniških tradicij, ki gredo od Tita do Ceausescuja, generala Jaruzelskega pa do Solidarnosti in Vaclava Havla. Razumevanje države in statusa, ki ga ima državljan v njej, je barvito. Kaj smo s tem prinesli EU?Na neki način smo prinesli navdušenje nad EU. Precejšen del ljudi je s prihodom v EU pričakoval neko odrešitev, da se bo njihovo življenje hitro izboljšalo. To utegne pripeljati do velikega razočaranja, ker se to v EU ne dogaja čez noč. Na neki način so te države prinesle tudi pomemben kulturni prispevek tega dela Evrope. Zlasti države, ki ne spadajo v spekter centralne Evrope. Mi nismo tu nič posebnega, saj je naša mentaliteta srednjeevropska. To nam je vso harmonizacijo našega pravnega sistema z evropskim zelo olajšalo. Šlo je hitro, gladko in ni bilo zelo nasilno. Tudi naš socialistični sistem je bil zelo drugačen od drugih socialističnih sistemov in nam je prehode olajšal, ker je bil bližje zahodnim sistemom kot drugi. Potem je verjetno tu tudi ekonomski doprinos, ker gre za nove trge, a na to se ne spoznam. Psihološko je morda pomemben tudi dotok sveže krvi, rekel bi malo bolj barbarske v primerjavi s temi že starimi, utrujenimi zahodnimi demokracijami, če nekoliko karikiram. Zelo pomembno za EU in njeno idejo je to, da gre za združbo, ki temelji na demokraciji in spoštovanju človekovih pravic. Tu je veliko vprašanje, ali je mogoče te nove države tako hitro priključiti. Prinašajo večjo kulturno barvitost, kar je dobro. Ne vemo pa, ali bo njihov sistem vrednot, ki temelji na povsem drugačni tradiciji, lahko tvorno deloval znotraj tega evropskega kotla. Češka na primer je bila pred drugo svetovno vojno vodilna evropska država v gospodarstvu in demokraciji. To se kljub štirim, petim desetletjem drugačnega političnega režima vendarle začenja kazati. Imamo pa tudi države brez vsake demokratične tradicije. Mi smo bili na srečo del Avstro-Ogrske. To se še vedno nedvomno vidi v našem razumevanju države.Zanimivo je, da je v devetdesetih obveljalo prepričanje, da nam je tranzicijski čas šel zelo dobro od rok. Z njim, se je zdelo, smo opravili brez težav, ki so jih imele druge vzhodnoevropske države. Ali z vidika odnosa ljudi do prava postajamo družba, ki se je zdaj začela spopadati s tranzicijo?