Matej Sitar je svojo pot v polju avtorske fotografije začel v klasični črno-beli maniri, ki mu je v danem času omogočala nekoliko bolj izostrene ekspresivne učinke. Te subtilne zgodbe so nemalokrat potopisne narave, nekakšen stranski produkt strastnega popotnika. A s tipičnim potopisno-reporterskim principom je v svojem avtorskem delu nemudoma opravil, saj njegove serije Mongolia (2005), America, My Way (2007) in Tsuriai (2008) vselej ostajajo ne presečišču dokumentarnega in estetsko izostrenega avtorskega pristopa. Ciklus America, My Way je tako skupek premišljeno ustvarjenih in nato skrbno izbranih polaroidov, ki ponujajo subjektivni pogled avtorja na to deželo. Kot pri vseh projektih tudi tu takoj izpostavi dejstvo, da motive, ki jih nato poveže v vizualne zgodbe, beleži povsem premišljeno; osnovni vsebinski poudarki in koncept so določeni vnaprej. Na podoben način je bil zasnovan in izveden tudi odmevni projekt Tsuriai, ki je nastajal na popotovanju po Japonski. Iz ujetih motivov je v postprodukciji ustvaril diptihe s konceptualno pretehtanimi dvojicami, ki po vsebinski in formalni plati korespondirajo na različne načine: v njih je bodisi izpostavil nasprotje med tradicijo in sodobnostjo ali med urbanizirano krajino in nedotaknjeno naravo, bodisi spajal estetsko in pomensko sorodne poudarke, ki jih je zaznalo njegovo oko.