Marija Vodišek Obravnavanje dogodkov z različnih vidikov, kakor jih vidijo posamezniki. Pri tem igrajo glavno vlogo mediji, predvsem dnevni tisk, ker se lahko takoj odzove na posamezne dogodke. Kako jih razlaga, pa je predvsem odvisno od njihovega lastnika in odgovornega urednika. Le v državah z dolgoletno demokratično tradicijo lahko novinar piše neodvisno, po svojem videnju oz. razumevanju. Dolga leta sem brala pariški Le Monde, in čeprav ni desničarski, so bili v njem različni politični komentarji, sprejemljivi za vsakogar. V Sloveniji, kjer imamo od osamosvojitve demokracijo, je tisk še vedno pod nadzorom lastnikov in predvsem »levičarjev«. Levičarji oziroma njihovi mnenjski voditelji, začenši z Mirovnim inštitutom in neštetimi Streinovimi, Miheljakovimi in še nekaterimi kvazi »civilnimi« institucijami s »primerno« izobrazbo FDV, so vsi po vrsti samozvani »naprednjaki«. In menda le-ti lahko rešijo Slovenijo iz njene zatohlosti, ampak samo na svoj način. Rezultat pa bi bil še večja splošna zadrtost. Še ena stvar je moteča in značilna za dnevno časopisje. O nekem dogodku pišejo vsi enako, pravzaprav kopirajo drug drugega in to ponavljajo v nedogled. Enako tudi televizije, komercialne in pogosto tudi nacionalna. Slovenija še nima svobode tiska. Razen nekaj izjem jih lahko imenujemo »uklenjene race«. Kako so se odzvali svobodni mediji 28. 11. 2008 na tisku in javnosti namenjeno sporočilo premierja Boruta Pahorja, da je za svojega posebnega odposlanca za zunanje zadeve imenoval Dimitrija Rupla, do nedavnega zunanjega ministra v Janševi vladi? Mrzla prha v vladni koaliciji (Potrč, Žnidaršič) in pozitiven odziv nekaterih iz opozicije. Še dobro, da pogledi tistih, ki so stali za Pahorjem, niso bili meči, sicer bi bil že pokojnik! Da nas Finci s Patrio, svojo televizijo in slovenskimi zarotniki Zgago, Cviklom, zastavonošo Kosom vlečejo za nos, je pametnim že vseskozi jasno. Prodajajo nam rabljeno železje. Le kje je finski, po Erjavcu, visoki moralni nivo? Saj imajo probleme z vsemi kupci. Še kratek odgovor Ivanu Glušiču iz Mozirja, ki se je že dvakrat oglasil v bran Alojza Peterleta. Vse, kar sem 8. 10. in 27. 11. 2008 napisala v Demokraciji o Peterletu, je popolna resnica. Odzvala sem se na njegove intervjuje v časniku Delo, v katerih je za poraz NSi poleg Andreja Bajuka obtožil SDS. To je farizejestvo s polno mero napuha. Če misli, da kaj ni res, naj g. Peterle demantira. Z g. Glušičem o tem ne mislim razpravljati. Da grem s svojim pisanjem mnogim v nos, vem, a mi je to kar všeč in iz tega ne delam nobene histerije. V inDirektu 1. 12. 2008 na zadnji strani v okvirnem članku je odgovorni urednik Miha (Djuro) Štamcar napisal bolj pamflet kot kaj drugega. Zahvaljujem se mu, ker me ni stlačil kar v članek o neozdravljivem virusu HIV. Koliko sem vredna, ne vem, trdim pa, da se NIKOLI ne pretvarjam. V vsem mojem dolgem življenju še nikomur ni uspelo, da bi me podkupil. vad, podžiganja nacionalističnih strasti, razširjanja idej kakega velikosrbsko naravnanega avtorja in podobno. Določene tradicije in navade so pogosto dejavniki razčlovečevanja in nimajo nič skupnega z umetnostjo – pravo umetnostjo –, ki je vedno v funkciji učlovečevanja človeka. Razlike med pojmi tradicija, kultura, umetnost pa žal pogosto ne razumejo niti evropski (Slovenija je del Evrope) ministri za kulturo. Zato evropska ljudstva odhajajo. Anej Sam, Ljubljana 73