ki nas na kulturni ravni veže na Evropo, ne moremo mimo dejstva, da imamo tudi navadni ljudje pri širjenju kulture svoje poslanstvo. Prepričan sem, da v zvezi s tem čisto vsak izmed nas veliko naredi, če skrbi za vzgojo in posredovanje srčne kulture v družini, v okolju, kjer živi, dela, ustvarja. V ospredju vseh naših prizadevanj, načrtov, naj bo oseba, v svoji enkratnosti in neponovljivosti. Prepričan sem, da je vzgoja srčne kulture najboljše poroštvo in prvi pogoj za razvoj vsakega posameznika in skupnosti. Srčna kultura, ki zaobjema družinske navade, ljudsko izročilo, nenapisano modrost, običaje kraja, kjer živimo, naj bo protiutež materialni obsedenosti, katere žrtve so naši najmlajši, in dragoceni biser, ki ga skrbno čuvamo zato, da ga bomo lahko nekoč predali svojim otrokom. Hiter napredek sedanjega časa daje neverjetne možnosti za materialno blagostanje, kar pa je lahko zelo nevarno, če z njim ne raste tudi srčna kultura. Vzporedna rast na obeh področjih pa ni samodejna, saj je materialna dediščina včasih danost, medtem ko je srčna kultura sad ljubezni, časa, pogovorov, zgleda, ki jih vsi niso deležni. Pred letom dni sem se preselil iz Gorice v rodno vas svojih staršev, na Vrh Sv. Mihaela. Z ljubeznijo in velikim spoštovanjem spremljam izredno bogato kulturno dediščino, ki jo Vrhovci hranijo in gojijo še danes. Kamenček v mozaiku tega bogastva je tudi koledovanje: na Svete tri kralje vaški fantje obiščejo vse domače hiše, kjer zapojejo staro koledovanjsko pesem, ki jo je zapisal že pater Gregorij Alasia da Sommaripa v 17. stoletju. Koledovanjska pesem se tako skrbno prenaša iz roda v rod že več stoletij. Dejstvo, da so moji otroci s tihim občudovanjem poslušali petje in še mesec po tem ponosno prepevali refren vrhovske kolednice, je zgovoren znak, da so, tako kot meni, tudi njim vrhovski fantje posredovali nekaj enkratnega, nekaj, česar ti ne kino, ne najnovejša play station ne bosta nikoli nudila. Sprenevedal bi se, če ne bi priznal, da se družbene razmere pri nas zelo hitro spreminjajo. Prepričan pa sem, da so gojenje srčne kulture, naših tradicij in navad, ljubezen do slovenske kulture in jezika ter vse, kar vrednoti našo specifiko, v dometu vsakega izmed nas, in je zato odgovornost, kako bodo bodoči rodovi praznovali Prešerna in dan slovenske kulture, brezpogojno samo naša. Le čim bolj bogata srčna kultura jim bo omogočila, da se bodo lahko prosto premikali, kamor jih bo vodilo življenje, in se brez zadržkov ali občutkov manjvrednosti soočali z drugimi ter tako spoznali in poglobili svojo specifiko, obogatili sogovornika in mirno živeli tako sami s sabo kot z drugimi.