V noči na ponedeljek je v Zagrebu umrl pesnik Slavko Mihalić (rojen l. 1926 v Karlovcu). Sprva je delal kot tehnični risar, bil dlje časa novinar, ustanavljal in urejal je literarne časopise, postavljal na noge pesniške festivale ter se ukvarjal tudi z glasbo in s slikarstvom, toda od leta 1954, ko je izšla njegova prva zbirka (Komorna glasba), je bil predvsem velik lirik. Po mnenju mnogih je najpomembnejši hrvaški pesnik druge polovice 20. stoletja, literarna zgodovina ga je razglasila za prelomnega, združeval je tradicijo in modernizem. Objavil je čez dvajset zbirk, zadnjo leta 2005 z naslovom Zadnja večerja. Osnovni ton je dal njegovi poeziji povojni eksistencializem, in ta ton, v katerem je zvenel glas navadnih ljudi (mestnih, tistih iz stanovanjskih blokov in krčem na uličnih vogalih), ni potihnil do zadnjega. Prejel je številne hrvaške nagrade, dvakrat je bil predsednik pisateljev in seveda tudi član hrvaške akademije. V sedemdesetih letih je padel v politično nemilost, tedaj je začel veliko prevajati. Predvsem iz slovenščine, zato je njegovo književno delo močno povezano s slovensko literaturo, zlasti liriko. Najraje je prevajal svoje slovenske sodobnike. Od leta 1995 je bil dopisni član slovenske akademije, leta 2000 pa je prejel nagrado vilenica.