V zvezi s knjigo se mi zdi zlasti zanimivo, kako dobro je Košiček izkoristil navzočnost Ivana Cankarja v glavah slovenskih bralcev za to, da se z njimi pogovarja o svoji temi - seksologiji. Knjiga je nazoren primer, da je kakršnokoli tradicijo in izkušnjo mogoče koristno uporabiti, če jo sprejmemo kot sredstvo za učenje, namesto da si jo nasilno prisvojimo in potem vodimo vrednostne bitke za in proti njej. Cankar je Košičku in njegovemu bralcu dragocen, ker je skupinska izkušnja, skupen prostor jezika, zgodb in emocij, ki omogoča sporazumevanje, in je v njem mogoče z malo besedami povedati izjemno veliko. Zato se med branjem zgodi zanimiv paradoks: čeprav je Cankar prikazan kot dokaj nesrečno bitje, ki se ne upa in ne zmore soočiti s svojimi intimnimi strahovi, bralcu postaja vedno bolj dragocen; njegova dragocenost izhaja iz tega, ker nudi zelo konsistenten in dodelan prostor skupne izkušnje avtorja - Košička in bralca. Cankar je podobno kot kakršnakoli tradicija uporaben kot prostor skupnega jezika in občutkov. Dragocen je zato, ker je naš in skupen. Prek podob, ki jih predstavlja, se lahko bolje razumemo, kot bi se, če te tradicije ne bi imeli. Kot nasploh velja, da ljudem, ki želijo biti skupaj, kakršnakoli izkušnja, kakršnakoli tradicija rabi zgolj kot povezava. Zato se jim ne splača ničesar pozabljati, ne dobrih ne slabih časov.