V rajnki Jugoslaviji sta tako Bosna in Hercegovina kot njeno glavno mesto Sarajevo simbolizirala trdno povezan snop, v katerem so skladne vse vere in narodnosti, prijateljsko sožitje in medsebojna strpnost pa sta dajala trdno jamstvo za nadaljevanje tradicije in dediščine. Strpnost in sožitje sta bila zaščitni znak mesta že stoletja poprej, ko je bilo mesto nekakšno središče in križišče različnih kultur in religij med vzhodom in zahodom, severom in jugom. V različnih zgodovinskih obdobjih so se skozi Bosno in Hercegovino valile generacije Ilirov, Bizantincev, Rimljanov, Turkov in tudi slovanskih plemen ter dale deželi edinstveno etnično značilnost, ki je bila najbolj izrazita v Sarajevu. In v to mesto, ki je bilo in je še danes, kot radi poudarijo njegovi meščani, vedno odprto v svet, so od nekdaj prihajali popotniki, trgovci in obrtniki, svetniki, duhovniki in modreci, derviši in pesniki, skratka, ljudje z različnimi vzroki, strastmi in interesi. Zaradi njegove nenavadne etnične, verske in politične podobe so se pogosto menjali tudi njegovi osvajalci in gospodarji. Kljub odprtosti za različne vere in kulture pa se je mesto razvijalo pod vplivom predvsem dveh različnih in velikokrat protislovnih kultur in civilizacij, zahodne in vzhodne, ter dveh, tako v zgodovini kakor tudi še danes sovražnih ali, bolje rečeno, tekmovalnih religij, islama in krščanstva, ki sta tam doživela svojo stilizacijo. In prav ta odklon, ta združitev vzhodnjaško-islamskih in zahodnjaško-krščanskih oblik materialnega in duhovnega življenja »negde na nemirnom in brdovitom Balkanu«, je ustvaril pri ljudeh neuničljivo vztrajnost in boj za ohranitev vsega tistega, kar je v Sarajevu nastajalo v dolgih stoletjih do današnjih dni. In čeprav je krvava vojna v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja skoraj do tal porušila in uničila v stoletjih stkano sožitje in ljubezen, danes Sarajevu ne manjka dosti do nekdanje slave.