Preden je v priročniku vpeljan pojem stereotipa, je speljan tale ovinek: »Ali je spol sploh kaj sam po sebi? Kaj je bistvo spola? Ali se za spolom skriva nekaj, čemur bi lahko rekli bistvo ženske, bistvo moškega? Ali je spol naravna danost? Ali je denimo ženskost nekaj, kar je vezano samo na ženske in izključno kot ženstvenost? Ali je nadalje moškost nekaj, kar ni le skupek tipičnih predstav o moškem, posamičnemu moškemu pa ne dopušča veliko izvirnosti glede njegove možatosti? Samo pomislimo za hip in priznati si bomo morali, da ljudje zelo dobro vemo, kaj je oziroma naj bi bilo tipično žensko in kaj tipično moško, pa naj bo to vedenje, govor, poklic ali izgled.« Avtorica namiguje, da ljudje delamo stereotipe, ko si dajemo odgovore na tovrstna vprašanja. Skozi koncept zdrave kmečke pameti (ali pa analitičnega sklepanja) se da povesem legitimno diskutirati takole: spol (moški in ženski) je pač nekaj, v kar smo se v človeški kulturi, v besednjaku, dogovorili, da smo lahko označili (poimenovali) bitja (beri: dvoje bitij), ki so si po biološki oziroma fiziološki strukturi različna (različna pa sta predvsem v obliki mednožja oziroma genitalij). V Sloveniji tema dvema bitjema, pripadnikoma rase homo sapiens, rečemo moški in ženske, pri živalih pa samci in samice. Bistvo spola je ravno fiziološko-biološka oziroma genetska različnost – in to (predvsem) v genitalnem smislu, razlikujeta se torej v genetski strukturi. Spol – torej, da se genitalno rodiš kot deček (s penisom) ali deklica (z vagino) (izjemoma je gensko »popačeni« hermafrodit – beri: »bitje« oz. »tretji spol« z obema konceptoma genitalij) – je zato naravna oz. biološka danost.