Ne vem, kdaj točno sem opazil poglede mlade črnolaske, ki sedi na barskem stolčku ob šanku in aktivno zdaj posluša, zdaj govori (več posluša kot govori) z gospodom blizu štiridesetih let v obleki s kravato in z veliko plešo, ki se mu svetlika. Velike modre oči ima in vranje črne lasje, ki ji padajo na kar zajetno oprsje, čeprav se mu pozna, da je v čudežnem nedrčku. To je vse, kar vidim. Bolj jo čutim kot vidim, ker sem očala pustil v sobi. Morda se mi zato zdi njen obraz lepši, kot je v resnici. Čedalje bolj čutim njene poglede. Vsakič ko pogledam proti njej, se najina pogleda srečata, ne da bi plešec ob njej to opazil. Kateri moški bi se branil pogledov dobre mlade bejbe?! Ker smo večni tekmovalci, se naš ego posebno dobro počuti, če to počnejo v družbi drugega moškega. Logika je tipično moška: spi z njim, vendar si želi pravega dedca, se pravi mene. Veliko se pogovarjata za to pozno uro. Če bi bil jaz on, je ne bi onegavil z besedami, ampak z nečim drugim. Zelo sem pameten. Onegavil bo pa on, pomislim in se za daljši trenutek posvetim svoji družbi. V sili hudič muhe žre, potrebno pomislim, ko pogledam v oči kolegici na levi, ki se me čedalje pogosteje dotika, vendar si premislim. Od 10 do 15 kilogramov preveč ima za moj okus. Pa kaj potem? Več kot ena je že, edina dobra bejba je zasedena, ti pa si potreben, mi govori on, moj drugi jaz v kurčevi podobi. Ti si potreben, ne jaz, mu odgovorim in pogledam proti mladi bejbi za šankom (v bistvu sva potrebna oba). Sama je in ne umakne pogleda z mene. Kje pa je gospod bleščeča pleša? Ni ga. Je peljal najboljšega prijatelja na vodo? Ne, predolgo ga ni. Očitno sta se zaradi nekega razloga razšla. Medtem ko premlevam, kaj se je zgodilo, se moja družba odloči, da je skrajni čas za to, da gredo spat. Črnolaska z velikimi modrimi očmi niti za trenutek ne umakne pogleda z mene. Val me odnaša mimo nje, proti dvigalu orjaškega hotela, čeprav me vleče k njej. Ne morem k njej, večina kolegov in bolj nevarnih kolegic pozna mojo tretjo, relativno »novo« ženo.