Če se odpravite na množično glasovalnico enciklopedije Internet Movie Database (http:// us.imdb.com/Title?0120737), boste videli, da je čez štirideset tisoč ljudi ocenilo film s povprečno oceno 9,1 od 10 možnih (Harry Potter je dosegel 7,6). Ljudsko strinjanje je torej vsesplošno. Zakaj? Ko je izšel prvi del Gospodarja v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ni bil ravno odmeven. Odkrila ga je šele hipi generacija - če niste opazili v knjigi, vam bo ob filmu postalo jasno, kako zelo je pripoved opis tripa - ne toliko v pomenu fizičnega potovanja kakor zadetega plavanja; da o homoerotičnih podtonih ne govorimo (mmmmmm ... Vilinci ... ). Tolkienovo delo je torej zaslužno, da si ga je hipi generacija prilastila. A kaj je moral narediti Peter Jackson, da ga je osvežil za nove rodove? Enostavno: iz romana je vzel tisto, kar je aktualno - računalniško igrico. Kamera divja skozi narisane labirinte in čez narisane gomazeče postave v ozadju. Nič ni v tem filmu, česar nismo že prej videli v avanturah na računalniškem zaslonu. Le da je za veliko denarja vključeno toliko sodobne tehnologije, da gledalci lahko po čvekalnicah razpravljajo o tem, kako malo računalniške grafike je bilo v filmu uporabljeno, a skoraj ni kadra, ki ne bi sodil v kategorijo trikov, hkrati pa film ostaja neopazna risanka. Ciljno občinstvo računalniških streljank je moško, najstniško vsaj po duhu, če ne tudi po letih. Tovrstne zgodbe so torej tipično moške zadeve, v katerih ženske nimajo kaj početi. Edini žensko: moški ljubezenski prizor v filmu deluje vrinjeno in totalno bedasto. A tovrstna struktura je starejša od računalniških igric; preberite si odlično Runcimanovo zgodovino križarskih vojn in naleteli boste na moško akcijsko avanturo. Skratka, srednjeveški pustolovski ep je še vedno živ in zdrav in imenuje se računalniška streljanka. Kaj pa o samem filmu? Ko se sprijaznite s tem mačo najstniškim svetom, žanru odpustite vse, česar ne bi spregledali nobenemu drugemu. Te bližnje plane obrazov, ki izgovarjajo puhlice in se hkrati držijo neverjetno resno, češ prihaja modrost in pol. Bitke, v katerih trije naši zmlatijo tisoče njihovih; boji, v katerih je vedno čas, da umirajoči junak razloži to in ono svojim kolegom, napadalci pa se med tem umaknejo v lokalni bife, žulijo pivo in čakajo, kdaj bodo spet lahko udarili. Za počasne posnetke, v katerih umirajo naši in še sitasto preluknjani sekajo nasprotnike v snopih. In tako naprej. Vendar bolj ko se je film bližal koncu, bolj me je spominjal na povsem določene akcijske epe moje mladosti: Sutjeska, Neretva in podobno. Ha? Ne recite, da je zadevščino utemeljil Sam Peckinpah z Divjo tolpo leta 1969. Ljubiša Samardžić, prerešetan v ementaler stilu, še kar strelja in strelja ... Bitka na Neretvi, istega leta 1969, torej brez Peckinpahovega vpliva. Še pomnite: »Tifusari, napred!« Prek mostu do svobode ... Hm ... Tudi v Gospodarju morajo prek mostu ... Če bi Veljku Bulajiću dali tristo milijonov dolarjev, Ljubišo s svojim šarcem in heroja Bato, bi ta druščina osvobodila Mordor črnih okupatorjev v dobrih dveh urah in ne v devetih, kolikor jih bo porabila zahodna naveza.