Kreativnost v oglaševanju je bolj mit in legenda kot karkoli drugega, še en način samopotrjevanja, samohvale in povečevanja svoje pomembnosti. Navadno se ta kreativnost zelo hitro izrodi in postane sama sebi namen. Če, recimo, kreativnost pomeni narediti nekaj, kar ljudje opazijo in o čemer veliko govorijo, se lahko zgodi, da tisti, ki jim je bila komunikacija namenjena, sploh ne vedo, za kaj je šlo. Vsi vedo, da je v tem in tem oglasu dober štos, nihče pa ne ve, za kateri izdelek gre. Tipično je, da se govori o blazni kreativnosti, izredno zanimivem in dobrem pristopu z, recimo, humorjem, izdelek pa ostane neopažen. Dober primer je bil pred mnogimi leti . Vsi so vedeli, kaj se na sliki dogaja, skoraj nihče pa se ni spomnil, da je to nova pijača. Govorim o napačnem razumevanju kreativnosti. O kreativnosti, ki ni v službi komunikacije, ki ni v službi sporočila, ampak je v bistvu egotrip ustvarjalcev. Kreativnost je krasna stvar, človeku je zelo potrebna, toda mislim, da vsaj v oglaševanju ni dovolj le kreativnost posameznika, temveč je bistveno bolj pomembna kreativnost skupine. Socialna psihologija kreativnosti, ki nastane kot plod socialne klime v neki skupini, kajti kreativnost ni samo tisto, kar se kaže v sporočilu ali njegovi obliki, temveč sodi zraven tudi strategija, taktika, izbira medijev, izbira ciljnih skupin, ki jim je sporočilo namenjeno, načrt raziskave in ne zgolj izvedba, sam objekt, sam dražljaj, takšen, kakršen je. Kreativnost je bistveno širši koncept kot dobra domislica ali slogan.