Pri UEFA se dobro zavedajo, da je pot do relativne izenačenosti klubov iz vzhodne in zahodne Evrope le v združevanju manjših trgov in seveda lig v njih v večje, primerljive s tistimi v Španiji, Italiji, Franciji, Nemčiji in Angliji. Izjemen organizacijski podvig – v Nyonu je bil predstavljen na začetku julija – ki bi zagotovo športno, ekonomsko in socialno odrešil veliko nekoč vplivnih klubov, ki se dušijo v malih, nekoč republiških ligah, bi seveda pomenil zgodovinski premik v evropski miselnosti in bi bil v resnici mnogo bliže ideji o Evropski uniji kot so vsi sestanki v Bruslju skupaj. Toda solidarnost, na katero se obešata UEFA in FIFA, ko s prefinjenim razdeljevanjem smešno nizkih vsot malim nogometnim zvezam nepomembne trepljata po hrbtu in se v smrtnem strahu za preživetje lastnega smisla v resnici dobrikata Romanu Abamoviču, družini Glazer, Silviju Berlusconiju, Massimu Morattiju in še peščici resničnih vladarjev klubskega nogometa, da je le ne bi popihali na svoje, je tako zelo tipično evropska. V ZDA, v ligi NFL, v tej zibelki kapitalizma, solidarnost na primer pomeni, da imajo moštva zaradi poštene delitve prihodkov pred začetkom sezone enak konkurenčni izhodiščni položaj. Vsi so lahko prvaki. V Evropi je nasprotno, gre za vzdrževanje sistema, kjer je že danes jasno, kdo bo naslednjih petdeset let angleški in evropski prvak; to pomeni tudi visenje na piramidnem sistemu tekmovanj in njegovi navidezni odprtosti. Michel Platini to seveda ve in ne more nič spremeniti, kljub legendarnemu statusu. In se potem zateka k nasvetom klubov v državah, ki se ga niti najmanj ne tičejo.