Zame je bil to silen šok, ki sem si ga poskušal razložiti. Sam nisem bil nikoli nacionalist, čeprav sem od nekdaj menil, da je narod nekaj naravnega, kulturnega in potrebnega, ker sodi v pluralizem sveta. Drugače je bilo s srbskimi prijatelji, ki so bili do leta 81 v izrazito negativističnem in avtodestruktivnem odnosu do lastne nacije. Ko sva s Sveto Lukićem analizirala srbsko in slovensko literaturo, je on govoril o beograjski. Rekel sem mu: »Kako beograjska? To ni nič! Govori srbska.« In on: »Ne! Ne! Ne! Pustimo srbsko.« Tudi drugi niso nikoli govorili o srbstvu, temveč o človeku in o univerzalnosti človeškega rodu, tako kot Ljuba Tadić in Mihajlo Marković. Med seboj smo se našli na platformi kritike stalinizma. Tam smo bili identični. O nacionalnih zadevah nismo nikoli razpravljali, ker o narodu niso hoteli nič slišati razen Dobrice Čosića. Kaj je to pomenilo? Lastno narodnost so potiskali, zatirali, v nekem določenem trenutku leta 1981 pa je vdrla na plano in podivjala. Srđan Vrcan je napisal, da se je vse zgodilo v dveh tednih. Izbruhnil je nacionalizem, ker pred tem niso držali ravnotežja med narodnim in kozmopolitskim, medtem ko smo to ravnotežje Slovenci bolj ali manj ohranili. Svoj nacionalizem smo avtokritizirali že konec 60. let v Problemih in ga preprečevali takrat, ko je določena skupina starejših slovenskih kulturnikov govorila, da moramo znova osvojiti Koroško. Takrat smo se kritični intelektualci postavili na civilno stališče, da je plebiscit izgubljen in moramo za manjšino sicer skrbeti, kolikor ona to želi, vendar brez iredentističnih idej. S tem smo povzročili notranje očiščenje Slovencev in preprečili, da bi potisnjeno izbruhnilo. Izbruhnilo pa je pri Srbih dobesedno kot iz Pandorine skrinjice. Ves ta proces se je odvijal na psihološki ravni. Poleg nje je tudi sociološka. Med drugo svetovno vojno je v Sloveniji delovala iredenta. Osvajali smo Trst in ga za določen čas tudi zavzeli, osvajali ves prostor, zemljo, tla, na katerem so poseljeni Slovenci, prostor s svetimi geopolitičnimi mejami, tistega, ki smo ga nekoč imeli. Iz velikega dela tega osvojenega prostora smo se sicer morali umakniti, vendar je z Osimskimi sporazumi oz. po tržaški krizi prišlo do nečesa, kar je tipično evropsko. Dali smo del svojega ozemlja in dobili del drugega. Dali smo področje od Barkovelj do Devina in od Trsta nekoliko navzdol proti Istri in dobili italijanska mesta Koper, Piran, Izolo. Pristali smo torej na dogovor, na pogodbo: na kompromis. Srbi bi morali storiti isto. Srbska inteligenca bi morala izvajati avtokritiko, vendar je ni, ker je bila v avtodestrukciji oz. v zakrivanju narodne realitete. Ko je ta pridrla na dan leta 1981, inteligenca ni bila oborožena z ustreznim racionalnim instrumentarijem in je bila popolnoma nemočna s svojim abstraktivizmom. Če berete starejše tekste Mihajla Markovića ali Ljuba Tadića, vidite, da so tako abstraktni, da si z njimi ni mogoče nič pomagati. Srbska inteligenca je po letu 1981 naenkrat pristali na srbstvo iz leta 1913, na iredento, na tisto, s čimer smo Slovenci po drugi vojni obračunali. To, kar sedaj počnejo, je namreč klasična iredenta iz 19. stoletja z vsemi posledicami, ki sledijo.