V otroštvu so Irke, to sem videl na svoje oči, vitke, ko pa odrastejo, se čez noč zredijo. Pravim čez noč, ker se mi skoraj ni posrečilo, da bi bil uzrl kako nedoletno kuglašico v nastajanju. Nekatere so prav epskih dimenzij. Ne govorim o rejenosti v slovenskem smislu besede, ki je sicer ne gre dajati v nič; govorim o kompaktni, pa vendar plahutavi nabitosti, spričo katere sem na ulici raje šel na drugo stran, pač v strahu, da bi se katera izmed opletajočih obel lahko v najbolj nesrečnem trenutku odtrgala, se zavalila name in me za vselej pokopala. Spočetka sem - še posebno spričo dejstva, da jih med najstnicami skoraj ni - domneval, da temu impozantnemu prirastu botruje katoliška metoda načrtovanja rojstev. Dejstva pa postavljajo to teorijo na majave noge, saj ima Irska tipično evropsko rodnost (15 rojstev na 1000 prebivalcev; v pretežno anglikanskem Združenem kraljestvu znaša razmerje 14/1000, prav toliko tudi v brezbožni Franciji). Tako sem jo nadomestil z drugo, drznejšo hipotezo: po mojem se v nezadržnem skladiščenju energije pri Irkah oglaša refleksna bojazen pred ponovitvijo velike krompirjeve plesni iz srede 1840. let. Govorim resno. Otok je imel takrat 8 milijonov prebivalcev; od tega jih je milijon umrlo od lakote, poldrugi milijon pa emigriralo, in danes je vseh otočanov komaj 5 milijonov.