Toda ko sem začel igrati s Chieftainsi, sem skoznje odkril čisto drugačno Ameriko. Odkril sem jo torej prek keltske glasbe. In ta druga Amerika me je spremenila. Moj način igranja ni bil več enak, spremenil se je moj način komuniciranja z občinstvom. Prej sem igral kot vsi Evropejci zraven sem konstantno razmišljal. Tipično evropsko občinstvo med nastopom nenehno analizira in ocenjuje izvajalca in njegovo glasbo, išče primerjave in razlage, ti pa na odru enako analiziraš njihov odziv in imaš hiperaktivne možgane, ker hočeš racionalen nadzor nad dogajanjem. Američani enostavno čutijo. V pozitivnem smislu besede so kot otroci. Po poti izgubijo logiko in postanejo majhne živali, ki čutijo. To je bilo zame ključnega pomena, ker sem odkril, da sem tam začel drugače igrati, saj sta me prevzela energija in nekakšen živalski čut. Zato so se stvari začele noro odvijati. Zame, izvajalca, in za občinstvo sta izginili logika in racionalnost in ... bum, bili smo tam. Fantastično. V tem je po mojem bil ključ, in to je bil hkrati zame najmočnejši vtis z ameriških koncertov, ker včasih vse to razmišljanje naredi to, da sami sebi in med sabo postavljamo ovire in pregrade v svoji glasbi. Amerika mi je pomenila vajo iz nelogike, lekcijo, ki se ji reče “slediti intuiciji”. Zato me je uspeh v ZDA spremenil in po vseh turnejah s Chieftainsi in po sodelovanju z velikimi ameriškimi glasbeniki sem se naučil, kje je ta točka ravnotežja.