Zelo drugače je z britansko-francosko koprodukcijo The man who craid (Moški, ki je jokal) Sally Potter. Njeno ime je namreč povezano s filmoma Orlando in Učna ura tanga, seveda pa tudi z gledališčem in glasbo. Scenarij za svoj zadnji film je napisala sama, vanj pa je vgradila (še eno) tipično evropsko zgodbo 20. stoletja. Judovsko dekletce beži iz Rusije pred revolucijo v Ameriko, kamor se je že prej odpravil njen ljubljeni očka, pred vojno se znajde v Parizu, od tam pa zbeži pred Nemci nazaj v Ameriko, kjer končno najde umirajočega očeta. A na ta že tolikokrat opisani skelet je obešeno zelo živahno meso z zelo inteligentno glavo. Potterjeva govori bolj kot z besedo z glasbo (z opero) in vsaj toliko kot z glasbo tudi s sliko (digitalno kamero, ki natančno »pričara« Pariz tridesetih let, je vodil Sacha Vierny, ki je delal že za Resnaisa in Greenawaya), poskrbel je za sanjsko igralsko ekipo in za ekshibicije, ki same lezejo v oči. Tako gledamo Christino Ricci, ki se vozi s kolesom po »nostalgičnem« Parizu, gledamo Johna Torturra, ki poje Verdijeve arije, pa Cate Blanchett, ki pleše v kabareju, in za povrh še Johnnyja Deppa, v vlogi najlepšega cigana na svetu jezdi belega konja po mostu čez Seno. Ob vsem tem je to dober film.