Naraščanje prebivalstva ter cvetoča trgovina sta vplivali na rast mest v Evropi. Tipično evropsko mesto je v 13. stoletju štelo od 1.500 do 2.500 prebivalcev. Mesta so ustanovili fevdalci (imenovani mestni gospodje) tako, da so s posebno listino mestu podelili mestne pravice in svoboščine: • pravica do tržnega miru, ki je zagotavljala miren potek trgovanja, • pravica do obzidja in oborožene obrambe, • meščani so bili svobodni, kar jih je ločevalo od podložnikov (veljalo je, da je moral podložnik v mestu živeti leto dni in je postal svoboden, ne pa tudi meščan), • gospodarske pravice, na primer pravica do tedenskih in letnih sejmov, prepoved opravljanja obrti v okolici … Mestni gospodje so določali davek, ki so ga plačevali meščani, bili so sodniki, urejali so trgovino in celotno življenje v mestu. Določila, ki so določala življenje v mestu, so bila zapisana v mestnih statutih ali mestnih privilegijih. Reke so bile pomembne, saj so predstavljale naravno obrambo mesta, vir vode ter ob slabih cestah omogočale živahen transport blaga.