V notranjosti je CTS najbolj evropski od američanov. Navdušijo športno okrogli in pred soncem dobro zaščiteni merilniki, trikrak volanski obroč, ki je dobro založen z bližnjicami (radio, tempomat in telefon), ročno šivano usnje in zaslon navigacije, ki ga lahko po potrebi skorajda povsem spravite v armaturno ploščo. Če se v prejšnjih ameriških avtomobilih niste dobro počutili, se boste v CTS-u počutili ... hja, zelo nemško. Analogna ura na sredini (malce manj prestižnega) plastičnega dela sredinske konzole doda tisti ščepec ekskluzivnosti, ki jo v takih avtomobilih pričakujemo. Sedeži so kljub skromnim bočnim ojačitvam tipično ameriški: široki, da gredo vanje velike zadnjice in s prekratko sedalno površino. Najhuje je seveda pri dinamični vožnji skozi ovinke, ko na usnju zadnjica zaradi preskromnega objema drsi, da se je treba upreti s koleni v sredinski greben in vrata. Pri bolj iztegnjeni desni nogi je CTS veliko časa povsem nevtralen, pri pretiravanju pa začne siliti iz ovinka težak nos. Štirikolesni pogon se seveda pozna, čeprav se na spolzkih križiščih, ki zahtevajo dinamično speljevanje, vedno začuti, kako se razbremenjena kolesa za trenutek zavrtijo v prazno. Kombinacija volanskega mehanizma, podvozja, gum in zavor je pisana na kožo tistim, ki se radi peljejo udobno, na nemških avtocestah pa vam omogoča, da zlahka vztrajate na prehitevalnem pasu. Največja hitrost tega američana je 225 km/h, medtem ko so tekmeci elektronsko omejeni na 250 km/h. A bodimo realni: pomembno je, kako te katapultira do 200 km/h, ne pa toliko (ali pa sploh ni pomembno) to, da avtomobil omogoča veliko hitrost. Glede na gostoto prometa (tudi ali predvsem na nemških avtocestah) lahko na največjo hitrost kar pozabite, čeprav ste poslovnež, ki ponoči prevozite veliko kilometrov na nemških avtocestah. Tovornjaki so postali prava nočna mora, kajne?