Za isto zgodbo gre in zame zelo tipično situacijo: povabljen sem na skupinsko rusko razstavo. Povabijo te, rečejo, to je tvoj prostor, prazen je, lahko delaš, kar hočeš, in tako se tudi zdi, a ni res. V resnici prostor ni prazen; ugotovil sem, da 99% mojega dela obstaja, preden začnem oziroma ne glede na to, kaj naredim. Ljudje mislijo, ta je iz Rusije, to bo nekaj o Rusiji itd., obstaja iz koncepta kustosa, arhitekture in dizajna razstavnih prostorov ... vse do vremena v tem mestu v tistem trenutku. Dobil sem občutek, da lahko naredim, kar hočem, toda ljudje bodo to vedno sprejeli, kot oni hočejo, v skladu s svojimi pričakovanji. Moj koncept je nasproten kot npr. pri Kabakovu, ki skuša slediti pričakovanju ljudi. Želel sem se izogniti tej situaciji, zato sem se odločil za borbo s tem problemom in skušal izvesti nekakšno terapijo. Dobil sem idejo, da bom naredil projekt tako, da ga večina ne bo mogla videti. Če razstaviš določen objekt, se gledalcu zastavljajo vprašanja, kot na primer, kaj to pomeni, kje in kakšne so kvalitete objekta itd. Drugo pa je, da nečesa ne vidiš, in to naredi situacijo drugačno, mogoče psihološko ali filozofsko bogatejšo. Veš, da nekaj obstaja, a tega ne vidiš. Kot ledena gora, ki jo vidiš le eno devetino, a veš, da je mnogo večja. To je običajna, človeška situacija, kot je denimo smrt. Živiš z občutkom smrti, ki je sicer skrita in oddaljena, a vsi vemo, da je.