ulica, trg, monument, do vere v večnost soodvisnosti med tipom in stavbo. To nas uči žalostna izkušnja realnosti našega prostora. Glavni cilj urbanizma v zadnjih dveh desetletjih je bila ponovna oživitev urbanega prostora, rezultat pa ponavadi ni dosegel pričakovanj. Ker je koncept ostal na nivoju estetskega, tako pri negi obstoječega kot pri kreaciji novega mestnega tkiva, je prehitro zapadel v kič in površinskost. Sklicevanje na zanesljive obče vrednote in trajnost ter stabilnost retrogradnega pristopa se torej očitno znajde v težavah ob stiku z realnostjo, ko ne uspe zajeti njene kompleksnosti, hitrosti spreminjanja in mnogovrstnosti. Ali se današnji urbanizem res ne more prilagoditi ničemur drugemu kot vsakokratni aktualni politiki? Ne zanikujemo njene nujnosti, vrednosti, pomembnosti, radi bi le poudarili trajanje, širšo časovnost, ki z vsakodnevno demokracijo in pluralizmom ni povezana kot odvisna transmisija, ampak v relaciji do nje nastopa kot avtonomna stroka. Periferija kot subjekt urbanizma Če pogledamo ortofoto kateregakoli večjega slovenskega mesta, lahko vidimo tipično situacijo za sodobna evropska mesta. Na eni strani center, historično mesto, za katerega je značilna struktura reda, ravnotežje in harmonija, določena stopnja homogenosti. To pomeni ponavljanje elementov, stabilnost podobe. V nasprotju s tem je periferija, sodobno mesto, za katerega je značilna različnost in raznorodnost sestavnih delov – po merilu, po neprestanem presnavljanju. Značilna je tudi labilnost. Sestavni deli so primitivni, često enopomenski, brez zgodovinske naslojenosti – brez klasične estetike oziroma lepote. Ekstenzivni razvoj v zadnjih nekaj desetletjih je v okvir mesta zajel obširna območja. Ta območja so konstruirani fragmenti, ki so v veliki meri neustrezni ali le delno ustrezni. Da je periferija dejstvo, je nesporno. Da je slabo strukturirana, tudi. Kako bolje strukturirati periferijo? To je, poenostavljeno rečeno, velika tema sodobnega urbanizma. Obstoječe mesto ima določeno rezistenco do sprememb. V periferiji je ta rezistenca razumljivo manjša in je zato potencial večji. Večje