Zanimivo je, da se ljudje Dori zelo smejejo. Vendar to ni sproščajoč komedijski smeh, ki bi izhajal iz prepoznanja neke tipične situacije, ampak izhaja bolj iz nekakšne groze, saj gre za skrajno tragično vlogo. Ljudem je Dora najbrž všeč zaradi svoje neposrednosti, ima namreč pravico, da izreče to, kar misli tega si ljudje skoraj nikoli ne moremo privoščiti. V igralskem pogledu pa sem pri njej od zelo izrazite forme v prejšnjih predstavah prešla k minimalizmu; ta vloga zahteva izredno koncentracijo, kajti ves čas jo vodim po zelo tankem robu. Želela sem jo narediti za verjetno, resnično osebo, njene prizadetosti nisem hotela poudarjati na zunaj, da ne bi bilo videti kot nekakšno glumaštvo.