Sonja : “In če se zjočem med Tednikom zaradi tragedije Edina M. iz Jajca, ki po štiridesetih letih garanja 14-urnega delovnika gradbinca, s štruco v roki med plesnivimi stenami želi pravico in denar in se zjočem, ker koruzo namesto v polento mečejo v naprave za bio-toploto in zažgejo, da grejejo 100 metrov zraka nad dimnikom in bo narod kmalu lačen toliko, da se bo lahko zapisalo – Ljudstvo strada – čeprav se mi zazdi najbolj logično kar kot čudežno v pravljici, da bi zdaj pa to dražilo hrano, ki jo uvažamo, ker je cenejša od naše in se zjočem do zadnje solze med tem ko so medicinske sestre diskriminirane v primerjavi z zdravniki in socialna služba skrbi za starostnike na TV-ju boljše kot jaz za moje in kar čutim to kleno ljudsko čustvovanje v sebi, ker sem na današnji dan občutljiva na vse večno na svetovni sceni in se malo počutim kot materinski čut in ostalo preizkušam, če se žalost da občutit subjektivno. Najboljša muzika se vrti med tem, ko se suhljad korači na pisti, kar odleže mi. Kaj naj zdaj, kličem agencije za samopomoč, ker me ne zadane anoreksija na dobro podlago? Pač, zapreš oči in si predstavljaš Niagarske slapove ali kaj, ker drugače itak lahko samo občuduješ barve, tkanine in vzorce na tipičnih predstavnicah tekočega traku.”