Spored: Joseph Haydn je skoraj celo življenje služil rodbini Esterházyjev, ki je bila ta čas ena najbogatejših in najvplivnejših plemiških družin v habsburški monarhiji. Esterházyjevi so vzdrževali bogat inštrumentalni korpus, za katerega je skrbel in pisal glasbo Haydn, ki je tako lahko večkrat tudi eksperimentiral s formo in različnimi inštrumentacijami. Med letoma 1766 in 1773 je napisal nekaj svojih najtehtnejših del, muzikologi pa njegove skladbe iz tega časa skušajo povezati z nemškim predromantičnim literarnim gibanjem: viharništvom. Le-to naj bi se v glasbi zrcalilo v dramatičnem oblikovanju, velikih kontrastih in prevladovanju molovskih harmonij. Tudi Haydnova 39. simfonija je napisana v molovski tonaliteti in je tipična predstavnica skladateljevega ustvarjanja iz tega časa. Pri Haydnu se je po njegovi upokojitvi in prihodu na Dunaj učil tudi Ludwig van Beethoven, ki je svoj Tretji klavirski koncert napisal v času, ko je snoval tudi prvo simfonijo. Teme tretjega koncerta so tipično »beethovnovske«: niso tako izrazite in melodično zanosne, temveč omogočajo simfonični razvoj in dramatični pogovor med solistom in orkestrom. Značilno je še, da se izgublja virtuoznost, igrivost in prekipevajoče okraševanje, ki je bilo do tega trenutka prevladujoča konvencija pisanja koncertov. Šesto simfonijo je Beethoven ustvarjal istočasno kot peto, čeprav sta si po temeljnem karakterju povsem nasprotni. »Pastoralna« simfonija se napaja pri naravi, vendar skladatelj ni imel namena z glasbo odslikavati resnične narave, temveč v tone preliti občutja, prepojena z vtisi narave. Tako skladatelj prek glasbe gradi idealen človekov odnos do narave, ki se najjasneje razkrije v sklepnem stavku pastirjeve pesmi.