MAMA GLASBE. V tistih časih je bilo med rokerji in raznimi friki izjemno modno dejanje, če si zgolj s spalno vrečo pod pazduho krenil v Indijo. Na eni izmed teh poti pa si s prijateljem Vojcem nisva mogla kaj, da ne bi skočila še kakšnih tisoč kilometrčkov nižje na jug, kajti strašno nama je šel v nos tisti zaključni stavek iz knjige o pustolovščinah Nasredina Hodže, ki se glasi nekako takole: »Kasneje pa so ga videvali še v Samarkandu, Buhari, Bagdadu, Basri in še mnogih drugih znamenitih mestih.« Na poti v Basro pa sva se ustavila še v Babilonu. Ves peklensko vroči dan sva se plazila po prašnih razvalinah nekdanjega stolpa, po kupih razpadajočih rdečkastih ceglov, ki so preostali od nekdaj baje čarobnih Semiramidinih visečih vrtov in Nabukadnezarjeve palače ter malo »raziskovala«. Prenočiti sva kanila v neki manjši vasici, kakšen kilometer oddaljeni od razvalin. Tam pa je bilo tisti večer pravo slavje, kajti lastnik hana je nabavil televizijo, prvo v tem okolišu. Na dvorišče smo znosili vse vegaste stole in klopi, zbili še nekaj novih, pod palmo postavili stojalo, previdno montirali aparat ter ob srkanju čaja nestrpno čakali na veličastni trenutek otvoritve. Zvezde na temnečem nebu so sijale vse bolj jasno, vsi v bele halje zahomotani Arabci, ki so se kot kakšne sence tiho pojavljali iz puščave, so se med goltnim mrmranjem že zdavnaj zrinili na najbolj ugodna mesta (midva sva kot gosta lahko sedela v prvi vrsti), zakrite ženske pa so se kot plašne živali skrivale v mraku pod palmami tam zadaj, ko smo končno slavnostno prižgali to čudo. Val odobravajočih vzdihov je zaplaval proti bleščečemu krajcu lune, ko se je na ekranu pojavila slika. Najprej smo si ogledali prenos boks-matcha, v katerem je Muhamad Ali (bivši Casius Clay) v daljnem Las Vegasu kot navadnega bika brutalno prebutal nekega drugega zamorca. Ob tem smo seveda kar rjoveli od norega navdušenja, kajti nedavna verska spreobrnitev šampiona v muslimanstvo in v teh krajih domače zveneče ime, sta nas opojila do ekstaze. Vendar pa to ni bilo še nič, tista prava stvar je šele sledila. Večino je kar zadrgnilo okrog srca, ko se je na ekranu pojavila pevka Um Kultzum, Mama glasbe. To je bila takšna starejša gospa, prav po arabsko tolsta, sicer Egipčanka, a vendar so poslednjemu Arabcu navrele solze v oči, kadar mu je v ušesne školjke zaneslo njen otožni glas. Bobni so ropotali, presunljivi kriki piščali so bežali prek v modrikasto temo pogreznjene puščave, mehko debela Um Kultzum pa je kot v sanjah stala v utripajočem ekranu tik pred nami ter med rahlim pozibavanjem tolstih bokov v ekstazi trgala svilene rute. (Njena tipična poteza je bila namreč v tem, da je med petjem zapadla v nekakšen opoj, v katerem je povsem izgubila stik z realnostjo, zato so ji, da bi jo lepota ne raznesla, v roke vtaknili svilen šal, ki pa ga je z neko le norcem in pravim umetnikom podeljeno močjo kaj kmalu razcefrala. Med nekaterimi večjimi koncerti menda celo sedem ali osem.) Dogodek je bil celo šokantnejši, ker je bil po nekaj letih prisilnega molka, to eden njenih prvih ponovnih nastopov pred javnostjo. Politiki so jo namreč obdolžili, da je prav ona eden glavnih krivcev za strahotni zlom Arabcev v šestdnevni vojni leta 1967. Menda so si, medtem ko so si Izraelci krepili borbenega duha s koračnicami, od hašiša opojeni borci polmeseca v strelskih jarkih pritiskali le cenene tranzistorske sprejemnike na ušesa in se raztapljali v raztegnjenih zvokih otožnih puščavskih melodij Um Kultzumove. Ponovno pa se je rehabilitirala prav tisto leto na gala koncertu v Parizu, na katerem je smetana arabskih šejkov, v od lepote sproženem, napol blaznem stanju, pričela metati na oder dragotine. Vse briljante, bisere, zlatnino in druge dragotine so zbrali v rjuho, vsega pa je bilo toliko, da je Mama glasbe iz izkupička lahko kupila prvi bojni Mirage svoji rodni deželi, Egiptu. Tistega večera v tej mali, sicer tihi oazici, ni bilo moč čuti le šuštenja palminih vej v puščavskem vetru, kajti vse je preglasilo naše navdušeno rjovenje. Še neki lokalni svetnik, neki belobradi hodža, je z visoko na stegna privzdignjenim burnusom skočil na mizo in po arabsko vpil »jebem ti mater« in take stvari. Pa mu nihče ni prav nič zameril. Zato ni čudno in ne presenetljivo, če sem se s poti vrnil tudi z nekaj kasetami Um Kultzum, Mame glasbe. (No, zdaj pa je ta gospa že umrla, že nekaj let bo od tega.)